Pomoč otroku pri težavah v šoli

Pomoč otroku pri težavah v šoli

Otrok je največji zaklad družine in za celotno človeštvo. Zato je starš, pedagog in vsak, ki dela s otrokom postavljen pred lepo, a odgovorno nalogo. Šola je prostor, kjer otrok preživi veliko časa, splete mnogo vezi, doživi veliko radosti, poteši svojo vedoželjnost in si lahko zadovolji številne potrebe, npr. po pripadnosti, povezanosti, pomembnosti, izzivu, moči, umiku, zaščiti itd. Z zadovoljevanjem svojih potreb si gradi svojo samopodobo in pridobiva samozavest. Šola ima pomemben vpliv na razvoj otroka in ob različnih izzivih se ponujajo priložnosti, da  zori in se razvija tudi celotna družina.  Pomembno je, da se starša zanimata za otroka, sta v stiku s tem, kako se počuti in da opazita, kaj se mu dogaja v šoli.  Važno je zavedanje otroka, da sta mu starša  na razpolago in da se lahko vedno obrne nanju, ko ju potrebuje. S tem otrok dobi občutek, da so starši zanj zanimajo, da so starši in učitelji zavezniki, ki vsi delajo v njegovo dobro in da med njimi veje zaupanje in medsebojno spoštovanje. Ko starša vzpostavljata stik z otrokom,  s tem otrok  pridobi občutek, da je ljubljen in vreden ljubezni. Gostečnik navaja, da je bistvo starševstva v brezpogojni ljubezni, ki jo moreta nuditi starša svojim otrokom, saj je to zares njuna prava sreča. Starša sta vedno znova poklicana, da najprej otroka sprejmeta v njegovih potrebah ter se pri tem zavedata, da sta onadva tista, ki se v polnosti uresničujeta šele tedaj, ko se posvečata svojim otrokom. Tu lahko celo z gotovostjo trdimo, da potreba starševstva oz. njuno starševstvo narekuje, da otroku poklonita najboljše sebe, saj ju šele to osrečuje. Razumevanje in sočutje do otroka je torej bistveno (Gostečnik 2009, 8). Ščuka navaja, da osebnost oblikujejo spoznanja, ne pa strokovna znanja. Spodbujanje razvoja osebnosti pomeni medsebojno povezovanje telesnih, čustvenih, miselnih, razumskih, estetskih, etičnih, družbenih in drugih dejavnikov v celoto. Le s tako široko zastavljenim programom lahko šolar razvije samospoštovanje, ki je osrednja značilnost človekovega dostojanstva in njegova neodtujljiva pravica. Moralna dolžnost vseh odraslih, ki spremljajo rast in razvoj šolarjev je predvsem spodbujanje razvoja osebnosti, posredovanje novih znanj pa je na drugem mestu. Če je šolar ozaveščen, potem prepoznava bistvo dogajanja in je za delo bolj motiviran. Z vzpostavljanjem stika s seboj sproti miselno predela lastne čustvene odzive. Z ustvarjalnim mišljenjem lažje obvladuje dogajanja, v katera se vpleta v življenju. Z dograjevanjem samozaupanja in samozavesti izboljša lastno samospoštovanje. Z razvijanjem lastne osebnosti šolar daje smisel svojemu delovanju in življenju (Ščuka 2007, 14). Torej smo drug drugemu dar,  ki si lahko medsebojno zadovoljujemo potrebe po povezanosti in pripadnosti v trajnih odnosih, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju ter ljubezni.

Šola pa je tudi prostor, kjer se otrok velikokrat srečuje z različnimi ovirami in težavami. O svoji stiski nam  mlajši  otroci spregovorijo tako, da nam jih običajno pokažejo v obliki telesnih motenj (močenje postelje, uhajanje blata, jecljanje, sesanje palca, fizično umikanje, grizenje nohtov, oklepanje, hiperaktivnost, pogoste okužbe, bolečine v trebuhu, bruhanje, …). Pri starejših otrocih se težave pogosteje razkrivajo na vedenjski ali na čustveni ravni (strah pred šolo, prestopništvo, izbruhi jeze, ustrahovanje, domišljavost, uhajanje od doma, poskušati ves čas ugajati, učne težave, sramežljivost, plahost, čustvena odmaknjenost, pogost jok, apatija, obupanost,…).

Nevro znanstvene raziskave dokazujejo, da se preko devetdeset odstotkov možganov človeka izoblikuje po rojstvu v otroški dobi. Zato je tako pomembna dobra interakcija starša z otrokom in starša z učitelji. Čustvene izkušnje s starši, pomembnimi bližnjimi in okoljem, ima neposredni vpliv na razvoj otrokovih možganov in tvorbi sinaps v njih. Ko otrok, ki še ne ni vešč komunikacijskih veščin, na primitiven način staršu pokaže kako se počuti, starš prepozna kar mu otrok sporoča in za to najde ustrezne besede. S tem starš otroku pomaga obvladati impulze in težka čutenja. Regulacija čutenj spodbudi tvorbo novih povezav v možganih, ki omogočajo razmišljanje o občutkih in to spodbuja bolj sufisticirano obvladovanje stresnih okoliščin. Nevro-znanstveniki dokazujejo tudi, da so razvijajoči se možgani otroka zelo dovzetni za stres in da pri ljudeh, pri katerih se niso dovolj razvili sistemi za obvladovanje stresa, se na stres pretirano odzivajo in imajo večje možnosti za razvoj telesnih in mentalnih bolezni ter motenj (tesnoba, depresija, panični napadi, telesni simptomi, čustvena neodzivnost, pomanjkanje motivacije in zaupanja vase, slaba samopodoba,…).

Sigel in Hartzell ugotavljata, da starši želimo imeti ljubeče, trajne in pomembne odnose z otrokom. Razumevanje vloge čustev pri medsebojnih povezavah nam lahko pomaga. Z izmenjavo čustev  gradimo pomembne povezave z drugimi.  Sposobnost spoštljivega deljenja naših čustev in empatično razumevanje čustev naših otrok, določa podlago  življenjskih odnosov z našimi otroki. Čustvene oblike naše notranje in naše medosebne izkušnje izpolnijo  naše možgane z občutkom o tem, kaj je smisel. Ko se zavedamo naših  čustev in smo sposobni, da jih delimo  z drugimi, je obogateno naše vsakdanje življenje, ker se z izmenjavo čustev poglobijo naše povezave z drugimi.

Drugi dejavnik, ki je odgovoren za ustvarjanje povezanosti s drugim, so  zrcalni  nevroni. Zrcalni nevroni so novo odkritje, ki se direktno povezujejo od zaznavanja k dejanjem. Ta sistem zrcalnih nevronov je  lahko podlaga za to, kako en um začuti psihično stanje drugega znotraj sebe. Zrcalni nevroni so v različnih delih možganov in imajo funkcijo za povezavo motoričnih  dejanj z zaznavanjem. Na primer, določeni nevroni se bodo sprožili, če nekdo gleda namerno dejanje nekoga drugega. Ti nevroni se ne sprožijo v odzivu na vsako  dejanje druge osebe. Obnašanje mora v ozadju imeti namen. Mahanje z rokami naključno pred predmetom ne aktivira zrcalnih nevronov. Izvajanje določene aktivnosti z namenom pa aktivira te nevrone. Na ta način zrcalni nevroni možganov kažejo, da so možgani sposobni odkriti namen druge osebe. Tu je dokaz, za možno predčasno  imitacijo in učenje, ter  za ustvarjanje vida uma, zmožnost ustvarjati podobo  notranjega stanja uma druge osebe. Zrcalni nevroni lahko povezujejo  dojemanje čustvenih izrazov z oblikovanjem teh stanj znotraj opazovalca. Na ta način, ko zaznamo čustva druge osebe se avtomatsko nezavedno čustveno  stanje ustvari  pri nas. Na primer, lahko začnemo jokati, ko vidimo nekoga drugega, da joče. Mi se naučimo čutenj, tako, da sebe postavimo v vlogo druge osebe ter vemo kako se drugi počutijo, na podlagi tega, kako se naše telo in um odzivata. Preverimo čustveno stanje pri nas, da bi tako prepoznali stanje uma druge osebe. To je osnova za empatijo. V središču  čutenj  je izkustvo empatične čustvene komunikacije. En um postane prepleten z drugim preko izmenjave visokega vala energije, ki ga predstavljajo naša primarna čutenja. Kadar otroci čutijo pozitivne občutke, kot  so trenutki veselja in občutka, da stvari obvladajo, lahko starši z njimi delijo ta čustvena stanja in se navdušeno odzivajo in dopolnjujejo ta čustvena stanja s svojimi otroci. Prav tako, ko otroci čutijo negativne ali neprijetni občutke, kot na primer v trenutkih razočaranje ali poškodovanja, lahko starši izkažejo sočutje do otrokovih čustev in jim ponudijo pomirjujočo prisotnost, ki jim omogoča, da se počutijo udobno. Ti trenutki čustvenega združenja omogočajo otroku, da se začuti začuten, da otrok začuti, da obstaja znotraj uma starša.  Če otroci izkusijo ustrezno povezavo s strani odzivnega odraslega, se počutijo dobro, ker so dobili ustrezen odziv in zrcaljenje na njihova čustva.

Življenje si bogatimo na ta način, da si pripovedujemo različne dogodke in jih čustveno ovrednotimo. S tem, ko se poveže dogodek in čustvena vsebina,  to pomaga, da se razume kaj se dogaja in to pripomore k razvoju v odzivne in uvidevne ljudi. Brez ustreznega čustvenega sprejemanja ljubečega odraslega, doživi otrok lahko stisko, žalost ali sram, ki ga zaznamuje skozi celo življenje. Če ima pomemben odrasel jasno sliko o svojem življenju, s tem lahko pomaga svojim otrokom, da si osmislijo lastno življenje ter oblikujejo dobro samopodobo in razvijajo odnose z drugimi.

Kot smo že prej povedali, se povezujemo preko zgodb, ki si jih pripovedujemo. Ko razmišljaš o svoji življenjski zgodbi na ta način lahko poglabljaš samorazumevanje in sposobnost vključevanja čustev v vsakodnevno življenje. Začneš dajati veljavo čustvom v spoznavnem procesu. In kakor se v tem procesu spreminja tvoj um, tvoje razmišljanje, tako lahko opaziš, da se spreminja tudi tvoj odnos z otrokom, se poveča občutljivost do svojega otroka. Tvoje izkušnje (doživljanje) oblikujejo um, kakor tudi um oblikuje tvoje doživljanje. Gre za vzajemni odnos. Izkušnje oblikujejo zavest tako kot mind shapes experience. zavest oblikuje izkušnje.

Siegel in Hartzela ugotavljata, da v procesu lastnega spoznavanja tako eksplicitno znanje kakor implicitni spomin krojita naš pogled na to kdo smo in tako urejata kakšna je naša interakcija, medsebojno vplivanje, do sveta. To, da si vzamemo čas za razmislek o naših medsebojnih odnosih in o notranjem doživljanju sebe, nam lahko enable us to grow by a deeper self-knowledge and awareness.pomaga, da poglabljamo poznavanje in zavedanje sebe.The take-home message Sporočilo, ki ga velja upoštevati je, da lahko postanemo aktivni avtorji lastne avtobiografije in s tem spoznanjem lahko thereby help our children learn to become active shapers of the ways they percei pomagamo našim otrokom, da se naučijo kako se dojemati  in postati aktivni oblikovalec svojega življenja.

Starši stremimo k temu, da bi bil naš otrok srečen in uspešen, srečni smo, ko gre našemu otroku dobro, ko ga učitelj pohvali, da je odgovoren in vedoželjen učenec, ki dobro sodeluje s sošolci in učitelji  ter  ima veliko prijateljev. V stisko pa nas spravlja ugotovitev, da naš otrok v šoli ni uspešen, da ima težave pri navezovanju stikov, da ima učne in vedenjske težave. Ob tem lahko doživimo strah, nemoč, obup, žalost, jezo, nezaupanje…To so zelo močna čutenja, ki jih doživlja naš otrok ob določeni težavi in jih je tudi odraslim velikokrat težko obvladati in regulirati. Zelo pomembno je,  da ima otrok starša, ki vzdržita s temi čutenji in mu jih kot odgovorna starša pomagata regulirati. Reakcije staršev so lahko zelo različne. Starši lahko začnejo kriviti in si očitati, da so otroka slabo pripravili na življenje, da mu niso dovolj pomagali ali da si zanj niso vzeli dovolj časa, da so ga preveč razvadili, ali pa da so z napačno vzgojo zadušili otrokovo ustvarjalnost. Velikokrat se krivca za neuspeh otroka išče v učitelju, ravnatelju ali šoli in se razmišlja o prepisu otroka na drugo šolo. Krivda se lahko pripiše tudi slabemu šolskemu sistemu in posledično starši razmišljajo o šolanju otroka na domu. Lahko pa starši otroka naredijo za grešnega kozla, lenuha, razvajenca in ga še z nenehnimi kritikami spravljajo v še večjo stisko. Vse te reakcije navadno ne pomagajo otroku, ki s svojim vedenjem išče starša, ki ga bo začutil v njegovi stiski, osamljenosti, nemoči, obupu, nezaupanju, strahu ter mu pomagal. Le starš oz. odrasli, ki lahko prepozna otrokova čutenja in jih v sebi predela, bo zmogel zdržati z otrokom in ga s svojo mirnostjo umiril, se z njim pogovoril in skupaj z njim poiskal najboljšo rešitev. To pa je težko, ker otrokova čutenja, v staršu prebujajo njegova lastna nepredelana čutenja, ki se jim je že od malega skušal izogniti in ko se vnovič sreča z njimi vedno znova podoživlja staro grozo.

Največje darilo zase, za partnerja in za otroka je, da je starš iskren do sebe in si prizna vsa čutenja, ki mu jih ta dogodek oz. otrok prebuja. Saj v svojem otroku lahko vidimo odsev naših lastnih stisk, ki se nam sicer porajajo v drugačnih okoliščinah in odnosih in se jih spretno izogibamo, ob tem pa čutenja potlačimo. Zato je  tako boleče in težko zdržati z otrokovo stisko, ki nam jo sporoča skozi dejanja, za katere še nima besed in funkcionalnih rešitev. Te besede in rešitve pa išče pri staršu, ki pa ga lahko sliši le, če tvega in iskreno ozavestiti svoje odnose do sojih staršev, otroških potreb in razočaranj, partnerja, sodelavcev, staršev, prijateljev, šefa, si upa priznati katere stiske je čutil, kaj je čutil in kako je reagiral. Za empatičen odziv je zelo dobrodošlo, če se starš uspe postaviti v otrokovo kožo in se spomniti, kako se je on kot otrok počutil v podobnih situacijah in kaj je takrat pogrešal. Sedaj življenje ponudi priložnost v obliki otrokove stiske, da kot odrasel pomaga v sebi ozavestiti kaj takrat ni smel čutiti in izraziti, kako je ob teh čutenjih reagiral, kako se je kot otrok počutil in kaj je vedno pogrešal.

Monica McGoldrick ugotavlja, da kdor se ne spominja svoje preteklosti, jo mora ponavljati. Danes kot odgovoren odrasel, ki je predelal svojo preteklost, lahko tega otroka začuti, sliši, ga reši krivde, mu da ljubezen, priznanje in to kar sam v podobnih okoliščinah sam ni nikoli dobil. Ko starš v sebi to ozavesti in predela v odraslem odnosu (s partnerjem, prijateljem, terapevtom), lahko odreagira drugače na otrokovo stisko, kot odrasel, in otroku nudi ustrezno oporo v različnih oblikah ljubezni: v obliki spodbude, podpore, motivacije, zaupanja, vztrajanja, lastnega zgleda, postavljanja mej, spoštovanja. Starši velikokrat te jezike ljubezni razumemo in interpretiramo napačno npr., mislimo: če imamo otroka radi, mu moramo vse nuditi, delati namesto njega, ga čuvati pred napori ter ga zaščititi pred težavami, napori in trpljenjem. S tem ravnanjem škodimo otroku in ga vzgajamo v nesamostojno, neodgovorno in nezrelo osebnost, ki ne najde poti do sebe in ni vešč odgovarjati na izzive v življenju. V težavah se zateka v različne bližnjice, ki vodijo v omame in zasvojenosti.

Jeziki ljubezni se pričnejo z lastnim vzgledom, spoštovanjem in dopuščanjem otrokove drugačnosti,  postavljanjem mej, podporo in zaupanjem vanj (da od otroka ne zahtevamo ne več in ne manj od tega kar zmore), da opravljamo skupaj s otrokom  vsakdanja opravila (ne pa sami za njega), ga podpiramo v njegovih odločitvah in pustimo, da sam nosi posledice zanje, da mu predstavimo vrednote, ki so nam pomembne kot zgled, ki ga bodo v odraslosti lahko bogatile. Ko z mentalno higieno odgovorno delamo na sebi in na izboljšanju partnerskega/ zakonskega odnosa, z ozaveščanjem lastne zgodovine, iščemo stik s sabo, svojimi čutenji in potrebami ter dopuščamo možnost odprte komunikacije. Svoje stiske lahko predelujemo v varnih odraslih odnosih, kjer se lahko to ozavešča in dobi možnost pogleda na dano situacijo iz druge perspektive. S spoznavanjem svoje resničnosti stopamo po poti, ki vodi do resnice o nas in o svetu. Le resnica je tista, ki osvobaja. A da lahko izrazimo resnico, je potrebno varna in zaupna oseba, ki je pripravljena prisluhniti ter kot zrcalo omogoča, da se lahko otrok v njem vidi in to je mama, oče. V varnem družinskem okolju odnose zaznavamo kot pristan varnosti in zavetja, jih gradimo in nam je v medsebojnih stikih lepo.

Ko se v šoli pojavijo težave je pomembno zavedanje, da so težave otroka v veliki meri povezane z njegovo samopodobo. Najbolj mu pomagamo s tem, da si za otroka vzamemo čas in mu prisluhnemo z zavedanjem, da je nastala situacija le način, skozi katerega nam otrok sporoča, da je v stiski. Takšna interpretacija pomaga, da ne krivimo sebe, otroka, drugih za nastalo situacijo. Po iskrenem pogovoru z otrokom se spoštljivo pogovorimo z učiteljem o nastali situaciji, izrazimo svoje občutke in vzroke zanje ter želje oz. svoje predloge. Najbolj bistveno je ozavestiti, da je učitelj naš zaveznik, ki si tudi prizadeva, da bi otroku pomagal in skupaj z njim bomo našli najustreznejšo rešitev brez zvračanja krivde in smešenja. V starševski praksi se to kaže kot  spremljanje otroka, biti z njim in mu pomagati regulirati težka čutenja ter ga navajati na pomembnost načrtovanja sprotnega in rednega učenja in ostalih dnevnih aktivnosti, predstaviti mu načine sprostitve in ga povabiti k aktivnostim zdravega življenjskega sloga, ga potrditi v izbranih hobijih, se zanj zanimati, ga vključiti v vsakodnevne družinske aktivnosti in mu omogočiti možnost odgovornega odločanja ob različnih njegovi starosti primernih okoliščinah  itd.

V dobi otrokovega zorenja ne smemo prezreti pomembnosti graditve zdravih odnosov (doma, v šoli, prijatelji, znanci itd), ki so za življenje še bistveno pomembnejši kot le golo šolsko znanje in ocene. K tem spoznanjem mu lahko pomagajo starši, učitelji in pomembni odrasli v otrokovem življenju. Življenje ponuja različne  priložnosti v šoli in izven šole, da najde otrok v sebi zakopane bisere in ob različnih dejavnostih razvija in dograjuje svojo osebnost (hobiji, krožki, interesne dejavnost). Pomembni odrasli so le usmerjevalci, da vidi priložnost za osebnostno rast, odkrivanje sebe in oblikovanje svojega življenjskega sloga. Ob tem mu je potrebno pomagati, da sam odkriva svojo življenjsko pot in prevzema odgovornost zase. Spodbujamo ga da, bo pristen in to kar je, ne glede na mnenja in želje drugih. Tako bo otrok lahko izoblikoval odgovorno osebnost, čutil, da je vreden ljubezen sprejemati in jo tudi sposoben dajati, ob tem pa ohraniti sebe.  Ko se zavemo, da smo drug drugemu dar, si lahko medsebojno zadovoljujemo potrebe po povezanosti in pripadnosti v trajnih odnosih, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju ter ljubezni.

Viri:

-          Gostečnik C. (2009). Me imata kaj rada, Frančiškanski družinski center.

-          Gostečnik C.(2000). Biti mladostnikom starši, Frančiškanski družinski center.

-          Ščuka V. (2007). Šolar na poti do sebe, Didakta.

-          Daniel J. Siegel, M. Hartzell, 2004, Parenting From the Inside Out: How A Deeper Self-Understanding Can Help You Raise Childern Who Thrive, Publisher: Tarcher; Reprint edition.

-          Sunderland M. (2010): Znanost o vzgoji, Didakta.

-          Žerdin T. (1991): Težavice, težave, učne motnje, Pomurska založba.

-          Svetina J. in  Kos A.(1971): Nemirni učenec, Mladinska knjiga.

-          Kiriacou C. (1997): Vse učiteljeve spretnosti, Regionalni izobraževalni Center Radovljica.

Pripravil:

Klemen Vodovnik, prof., izpop. Zakonske in družinske terapije




Notice: Undefined index: peadigCookie in /home/psihoter/public_html/wp-content/plugins/eu-cookie-law/class-frontend.php on line 16

Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na Več o piškotkih...

Piškotki (cookies). Da bi vam olajšali uporabo naše spletne strani in jo naredili bolj prijetno, uporabljamo »piškotke«. Piškotki so majhne podatkovne enote, ki nam omogočajo primerjavo novih in predhodnih obiskovalcev, razumevanje, kako uporabljajo našo stran, in ki nam posredujejo podatke, s katerimi lahko naredimo prihodnji obisk spletne strani bolj prijeten in učinkovit. Piškotki ne beležijo nobenih osebnih podatkov o uporabniku in ne shranjujejo informacij, ki bi vas lahko identificirale. Če ne želite uporabljati piškotkov, nastavite svoj računalnik tako, da izbriše vse piškotke spletnih strani in/ali vas opozori, preden se piškotek shrani na disk. Če ne želite spremeniti uporabe piškotkov, preprosto nadaljujte na spletno stran. Kaj so piškotki? Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina spletnih mest shrani v naprave uporabnikov s katerimi dostopajo do interneta z namenom prepoznavanja posameznih naprav, ki so jih uporabniki uporabili pri dostopu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik – ta lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Zakaj so piškotki potrebni? Piškotki so temeljnega pomena za zagotavljanje uporabniku prijaznih spletnih storitev. Najpogostejše funkcije e-poslovanja ne bi bile mogoče brez piškotkov. Interakcija med spletnim uporabnikom in spletno stranjo je s pomočjo piškotkov hitrejša in enostavnejša. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni posameznikove preference in izkušnje, s tem je prihranjen čas, brskanje po spletnih straneh pa je s tem bolj ućinkovito in prijetno. Zakaj spletne strani uporabljajo piškotke? Piškotke uporablja večina spletnih strani, so priročno sredstvo za ohranjanje sveže in primerne vsebine, ki je v skladu z interesi in preferencami posameznega spletnega uporabnika. Razlogov za uporabo piškotkov je tako več, kot prvi gotovo njihova lastnost shranjevanja podatkov o stanju posamezne spletne strani (podrobnosti o prilagoditvah posamezne spletne strani), pomagajo pri izvajanju raznih spletnih storitev (spletne trgovine), pomagajo pri zbiranju raznih statistik, o navadah spletnega uporabnika – saj se le z njimi lahko spremlja pogostost obiskovanja določene spletne strani. Podjetja lahko s pomočjo piškotkov ocenijo učinkovitost zasnove svojih spletnih strani, kot tudi ustreznost vrste in števila oglasov, ki jih ponujajo uporabnikom na svojih spletnih straneh. Za več informacij o piškotkih in njihovem vplivu na vas in vaše brskanje po spletu obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. VRSTE PIŠKOTKOV, KI JIH UPORABLJAMO Obvezni piškotki Ti piškotki so nujni za premikanje po spletni strani in uporabo njenih možnosti, kot je dostop do varnih območij spletne strani. Brez teh piškotkov ni možno zagotoviti storitev, ki ste jih zahtevali, na primer obrazec za nagradno igro ipd. Izvedbeni piškotki Ti piškotki zbirajo informacije o načinu uporabe spletne strani, na primer katere strani uporabniki najpogosteje obiščejo, in ali se na spletnih straneh pojavijo sporočila o napaki. Ti piškotki ne zbirajo informacij, ki bi lahko identificirale uporabnika. Vse zbrane informacije so združene in zato anonimne. Ti piškotki se uporabljajo samo za izboljšanje delovanja spletne strani. Z uporabo naše spletne strani se strinjate, da na vašo napravo namestimo to vrsto piškotkov. Funkcionalni piškotki Ti piškotki omogočajo, da si spletna stran zapomni vaše izbrane možnosti (na primer vaše uporabniško ime, jezik ali regijo, kjer se nahajate) in vam ponudi izboljšane, bolj osebne možnosti. Ti piškotki si lahko zapomnijo tudi spremembe velikosti črk in pisave ter drugih delov spletne strani, ki jih lahko prilagodite. Uporabni so tudi za zagotavljanje storitev, ki ste jih zahtevali, kot je ogled videoposnetka ali komentiranje na blogu. Informacije, ki jih zbirajo ti piškotki, so lahko anonimne in ne sledijo vašemu brskanju po drugih spletnih straneh. Z uporabo naše spletne strani se strinjate, da na vašo napravo namestimo to vrsto piškotkov. Kako upravljati piškotke na osebnem računalniku Če želite omogočiti piškotke naše spletne strani, sledite spodnjim korakom. Google Chrome 1. Kliknite »Orodja« na vrhu vašega brskalnika in izberite »Nastavitve«. 2. Kliknite »Prikaži dodatne nastavitve«, se pomaknite do razdelka »Zasebnost« in kliknite gumb »Nastavitve vsebine«. 3. Izberite »Dovoli nastavljanje lokalnih podatkov«. Microsoft Internet Explorer 6.0, 7.0, 8.0, 9.0 1. Kliknite »Orodja« na vrhu vašega brskalnika in izberite »Internetne možnosti«, nato kliknite zavihek »Zasebnost«. 2. Preverite, da je raven vaše zasebnosti nastavljena na srednjo ali manj, kar bo omogočilo uporabo piškotkov v vašem brskalniku. 3. Nastavitev nad srednjo ravnijo bo onemogočila uporabo piškotkov. Mozilla Firefox 1. Kliknite »Orodja« na vrhu vašega brskalnika in izberite »Možnosti«. > 2. Nato izberite ikono »Zasebnost«. > 3. Kliknite »Piškotki« in izberite možnost »Dovoli stranem, da ustvarijo piškote«. Safari 1. Kliknite ikono zobnika na vrhu vašega brskalnika in izberite možnost »Nastavitve«. 2. Kliknite »Zasebnost«, nato označite možnost »Onemogoči uporabo piškotkov tretjih oseb in oglaševalnih piškotkov«. 3. Kliknite »Shrani«. Kako upravljati piškotke na računalniku Mac Če želite omogočiti piškotke naše spletne strani, sledite spodnjim korakom. icrosoft Internet Explorer 5.0 on OSX 1. Kliknite »Explorer« na vrhu vašega brskalnika in izberite možnost »Nastavitve«. 2. Pomaknite se navzdol do »Piškotki« v razdelku »Prejete datoteke«. 3. Izberite možnost »Nikoli ne vprašaj«. Safari on OSX 1. Kliknite »Safari« na vrhu vašega brskalnika in izberite možnost »Nastavitve«. 2. Kliknite »Zasebnost« in nato »Omogoči uporabo piškotkov«. 3. Izberite »Samo na obiskanih straneh«. Mozilla and Netscape on OSX 1. Kliknite »Mozilla« ali »Netscape« na vrhu vašega brskalnika in izberite možnost »Nastavitve«. 2. Pomaknite se navzdol do »Piškotki« v razdelku »Zasebnost in varnost«. 3. Izberite »Dovoli piškotke samo za izvorno spletno stran«. Opera 1. Kliknite »Meni« na vrhu vašega brskalnika in izberite »Nastavitve«. 2. Nato izberite »Možnosti« in zavihek »Napredno«. 3. Izberite možnost »Omogoči uporabo piškotkov«.

Zapri