Ločitev staršev pomeni postavi pred preizkušnjo  celotno družino in pri
vseh družinskih članih povzroči stisko in bolečine. Družina je prostor v katerem
se odvijajo odnosi med posameznimi družinskimi člani. Vsak posameznik je del
družinskega sistema in sprememba pri enem družinskem članu, vedno povzroči
spremembo pri vseh članih in v celotni družinskem sistemu. Na razvoj
posameznika vplivajo njegova otroška doživljanja  družine, medosebni
odnosi med podsistemoma staršev in varna oziroma nevarna navezanost, ki 
se je vzpostavila v navezavi otrok – starš. Otrok izoblikuje svoj jaz na osnovi
izgradnje osebnega odnosa do veh stvari, značilnosti in potez.

Mati in oče najbolj vplivata na razvoj otrokove identitete in je važno, da sta oba
čustveno in fizično prisotna ter da odigrata svoji vlogi. Oče opremi otroka z
iniciativo, mu daje varnost in trdnost; mati pa mu daje občutek pripadnosti,
lojalnosti in zaveze. Važno je da sta starša odzivna, da otroka ne prezreta ter
mu pomagata, da lahko odkriva in gradi svoj jaz v družini. Če pa starša otroka
prezreta, začne otrok igrati vlogo, ki mu jo dodeli sistem in je preplavljen s
tujimi čutenji, da posledično izgubi stik s svojimi čutenji. Mama in oče sta
osebi, ki otroka spremljata, doživljata in čutita, od njegovega rojstva naprej.
Oba starša imata enako pomembno vlogo ob rojstvu otroka. S tem, ko otroka
 nagrajujeta z brezpogojno ljubeznijo, s tem tudi bogatita sebe. Saj se
otrokova primarna psiha, oziroma občutek za samega sebe v najzgodnejšem odboju,
začne razvijati na osnovi odnosa do mame, odnosa do očeta in njunega
medsebojnega odnosa. Tako se vsa pomembna doživetja, občutja in vzdušja iz
primarnega odnosa med otrokom in starši zapišejo v otrokovo psiho.Otrok vedno
doživlja starša kot najdražji osebi v njegovem življenju, zaupanja vredni, v
katerih gleda ideal ljubezni, ki ju vedno želi videti skupaj.

Ločitev staršev v otroka trešči kot strela z jasnega. Popolnoma mu razbije vse ideale
in vzame sanje. Ob ločitvi doživi eno svojih najhujših stisk in razočaranj.
Ločitev je stresna za vse družinske člane in je zadnji korak v rušenju
partnerskega odnosa. V sebi otrok vedno goji upanje, da pa bo nekega dne spet videl
svoja starša skupaj.

Najbolj tragično pa je, da se z ločitvijo ne konča medsebojno obračunavanje, ampak se
medsebojno obračunavanje in maščevalnost celo poveča. V takih primerih se na
otrokovih plečih vrstijo medsebojna obračunavanja, za katera prevzema otrok vso
krivdo in ga lahko nepopravljivo zaznamujejo.

Npr. žena, ki jo je zapustil mož lahko postane besna nanj in se počuti kriva ter
osamljena. Ob ločitvi so se vsa najhujša občutja še okrepila in s vso
silovitostjo vnovič udarila.   Mama, ki ni uspela predelati bolečine
izgube in zavrženosti, ki ji je verjetno poznana že iz otroštva, lahko otroško
potrebo po stiku doživi kot grožnjo.  Negativna čutenja jo tako
preplavijo, da postane popolnoma neodzivna na zunanje dražljaje in če v
odraslem odnosu ne predela svojih težav, lahko popolnoma prezre otrokove
potrebe. Otrok takrat začne s svojim vedenjem klicati mamo, da jo opozori na
svojo stisko, da jo rabi in na različne načine išče z njo stik. Otrokovo stisko
odzivna mama začuti   in mu jo s ustreznim odzivom premaga predelati.
Hudo in krivično do otroka pa je, če takrat otrok ostane sam s  to
neznosno bolečino in mora čustveno sam poskrbeti zase in še za odrasle. Tega
njegovi mladi možgani enostavno niso zmožni predelati.

Oče, ki zapusti družino lahko popolnoma pozabi na otroka in razmišlja le o
maščevanju bivši partnerki. Moški ponos in želja po prevladi ga lahko vodi od
nasprotovanj, obračunavanj do groženj, ki mu popolnoma zameglijo
starševski  čut za otroka. Namesto zaščite in varnosti, se distancira od
otroka in ga popolnoma zavrže. Otrok  se počuti izdan, zavržen in skrajno
obupan, saj ga je zapustila oseba, ob kateri se je nekoč  počutil varno in
ljubljeno.

Nepredelana čutenja jeze, zavrženosti, osamljenosti, žalosti in obupa lahko starša
projecirata v svojega otroka in ne odgovorita na njegove  potrebe na
ustrezen način, ampak ga grobo zavrneta in nanj streseta vso svojo jezo in bes,
ki ga v resnici čutita drug do drugega. Otrok sebe lahko začne doživljati kot
krivega, za vse odgovornega in slabega ter postane prava žrtev starševskih
sporov.

Šele, ko staršema uspe predelati bolečino izgube in integrirano povezati 
otroška razočaranja  s sedanjim stanjem, bosta zmožna svojemu otroku dati
ljubeč starševski odziv in postati starša, na katera bo lahko njun otrok
ponosen.

Ob ločitvi je potrebno, da se partnerja vedeta, kot odgovorna in dobra starša, ki
želita starševsko vlogo odgovorno živeti tudi po razvezi. K temu pripomore
dober starševski odnos med njima in zavedanje, da ju njuna razveza ne razvezuje
odgovornosti biti oče in mama. Ob tem zavedanju otrok lažje prebrodi bolečine
izgube in spet najde zadovoljstvo v reorganizirani družini. Otroku zelo pomaga,
če si njegova starša poiščeta ustrezne načine, ki jima pomagajo zmanjšati
stres, ki nastane ob izgubi ( šport, pogovor s prijatelji, terapija, tehnike za
obvladovanje stresa, duhovnost,…). Ker je otrok popolnoma zmeden in sebi
pripisuje vso krivdo za ločitev, je pomembno, da starša začutita njegovo stisko
in se iskreno z njim o tem pogovorita.  Izogibati se morata vmešavanja
otroka v partnerske spore ter zamere in slabega govorjenja o drugem roditelju.
Važno je, da drug drugemu omogočita kvalitetne stike s otrokom in mu dovolita,
da ima lahko ima rad oba starša. Ob tem je dobro, da se otroku omogočijo stiki
s ostalimi pomembnimi ljudmi iz prejšnjega okolja, ki so otroku veliko
pomenili. Če si partner, pri katerem otrok živi, najde novega partnerja, je
pomembno, da mu damo čas, da si krušni starš pridobi otrokovo zaupanje.

Poglavitna skrb staršev ob ločitvi je zavest, da bosta največ naredila za svojega otroka,
če bosta najprej pomagala sebi in si bosta dovolila biti odgovorna in ljubeča
oče in mati. S tem si bo otrok spet pridobil varnost in se umiril, saj bo
čutil, da ima očeta in mamo, ki ga ne bosta nikdar zapustila in ga imata rada.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Dodaj odgovor