Psihoterapija – priložnost za rast partnerskega odnosa

Psihoterapija prinaša priložnost, kjer se skozi psihoterapevtski proces preoblikujejo boleči odnosi in začnejo prinašati vir sreče in zadovoljstva. Psihoterapija je terapevtski proces, kjer se v varnem odnosu predelujejo boleči spomini in nerazrešene čustvene vsebine, ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju. Preko pogovorov se z besedami izrazi stiska in čutenje, spoznavajo in globinsko preoblikujejo se boleči spomini in nerazrešene čustvene vsebine, ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju.

Ljubezen je sila, ki daje posamezniku ter odnosu moč razvoja in rasti. Po romantični zaljubljenosti sledi streznitev in takrat se partnerja pričneta srečevati v realnosti, ki je velikokrat drugačna od romantičnih predstav zaljubljenosti. Tu se pojavljajo večja nesoglasja, razočaranja, bolečine, ki močno spominjajo na sence iz preteklosti. Spet se pojavi dvom ali bom tokrat slišan in sprejet ali pa spet prezrt in na novo ranjen.

Odločitev za odnos, tveganje in sprejemanje drugega kot ranjenega in nepopolnega, pripravljenost podaritve svojih najglobjih čutenj, empatično poslušanje partnerja, je proces, ki se nikoli ne zaključi. Partner je lahko ogledalo, v katerem lahko odkrivam sebe, če je v odnosu dovolj varnosti in sprejetosti. Sprejemanje in podarjanje je proces ljubezni, ko partnerja s sabo osrečujeta drug drugega in postane odnos vrelec ljubezni. Iz tega vrelca se napaja vsak posameznik in celotna družina. Ljubezen lahko v polnosti doživimo le v odnosu in postati oče, mama, pomeni postati odgovoren ter biti pripravljen sprejeti in dajati ljubezen.

Pomembno si je postaviti vizijo in prioritete v življenju. V praksi se potrjuje, da vedno, ko damo odnose na prvo mesto, vse pride na pravo mesto.

Intimnost je vrh ljubezni,  ki se kaže kot niz posameznih čustev, mišljenja in pričakovanj, ki skupaj ustvarijo komunikacijo, sprejemanje in oporo med partnerjema. K intimnosti strmi razvoj odnosa in pomeni sposobnost odnosa, da vključuje pravo ranljivost obeh partnerjev. Posameznikove primarne izkušnje in vzorec navezanosti v najzgodnejšem obdobju pomembno zaznamuje posameznika in njegovo sposobnost za rast v odnosu.

Problemi v medsebojnih odnosih nastanejo zaradi psihičnih obramb posameznika, ki temeljijo na boleči preteklosti posameznika.

Družina je osnovni komunikacijski okvir, v katerem se odvijajo odnosi med posameznimi družinskimi člani. Vsak posameznik je del družinskega sistema in sprememba v enem podsistemu vedno povzroči spremembo pri vseh članih in v celotnem sistemu. V družinskem sistemu se med posameznimi podsistemi  pretakajo informacije in energija po komunikacijskih poteh.

Na razvoj posameznika vplivajo njegovi notranjepsihični objekti družine, medosebni odnosi med podsistemoma staršev in varna oziroma nevarna navezanost, ki se je vzpostavila v navezavi otrok – starš. Otrok izoblikuje svoj jaz na osnovi izgradnje osebnega odnosa do teh stvari, značilnosti in potez.  Mati in oče najbolj vplivata na razvoj otrokove identitete in je važno, da sta oba čustveno in fizično prisotna in odigrata svoji vlogi. Oče opremi otroka z iniciativo, mu daje varnost in trdnost, mati pa mu daje občutek pripadnosti, lojalnosti in zaveze. Pomembno je, da sta starša odzivna, da otroka ne prezreta ter mu pomagata, da lahko odkriva in gradi svoj jaz v družini. Če pa starša otroka prezreta, začne otrok igrati vlogo, ki mu jo dodeli sistem in je preplavljen s tujimi čutenji, da posledično izgubi stik s svojimi čutenji.

Starševstvo je trajna vez za razliko od partnerske zveze, ki v veliko premerih ni nujno trajna zveza. Ameriški psiholog Gottman trdi, da se približno 50% prvih in 60% drugo sklenjenih zakonov razveže. S podobnimi številkami se srečujemo tudi pri nas.

Partnerja običajno prideta na psihoterapijo, ker se pojavijo velike medsebojne težave, doživljata osebno stisko, ki jo medsebojno ne moreta predelati, kar lahko vodi v krizo odnosa. Partnerja globo prizadevata drug drugega in si ustvarita bolečo strukturo, v kateri vedno težje živita. To strukturo, v kateri živita, popolnoma prepojita s svojimi obrambnimi mehanizmi, ki jih globoko v odnosu narekuje strah, obup, sram, žalost, prezir in gnus. Oba poznata strah, praznino in oba sta močno povezana na občutku osamljenosti. Ta čutenja kažejo na nezadovoljeno potrebo po ljubljenosti, pohvali, potrditvi v njuni preteklosti in  predstavljajo ovire tudi v konstruktivnem izražanju ljubezni v njunem odnosu.

Na psihoterapiji se lahko, preko teh bolečih vsebin, ki hrepenijo po odrešitvi v njunem odnosu, ustvari nova priložnost, da si dovolita postati medsebojno ranljiva, uzreta potrebe drug drugega in drug z drugim o tem pričneta komunicirat. Psihoterapevt skozi cikle terapij išče boleče in nepredelane spomine preko vseh treh sistemov: sistemskega, medosebnega in intrapsihičnega. Z naslavljanjem njunih intrapsihičnih svetov in zatrtih čutenj psihoterapevt odkriva kje je izvor patologije. Na osnovi starih modelov mišljenja bo psihoterapevt skušal iskati nove vidike empatičnega odzivanja in asertivne komunikacije.

Ugajati drugim, živeti v preteklosti ali prihodnosti, skrbeti in hiteti nam lahko povzroči, da prezremo sebe in lahko se zgodi, da preprečujemo  življenju, da nam podeli svoj dar svobode in ljubezni. Zaljubljenost je le spodbuda, da si drug drugemu obljubita zvestobo, ljubezen pa je dar, ki jima omogoča, da to obljubo izpolnita.

Psihoterapija je proces, ki pomaga, da se v varnem odnosu lahko vsak globje začuti in  medsebojno poveže ter zaživi v medsebojni ljubezni, ki drug drugemu omogoča razvoj in rast.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Literatura:

Gostečnik, C. 2007. Relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.                               

Gostečnik, C. 2010. Neprodorna skrivnost intime. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.                              

Kompan-Erzar, K. 2006. Ljubezen umije spomin. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Koraki do zdravja, vitke postave in sreče

Nepredelane travme, stiska in boleča čutenja se lahko manifestirajo vodvisnosti od hrane – prenajedanju. Raziskave kažejo, da ženske in otroci v stresnih situacijah bolj posegajo za sladkarijami, moški pa po več po beljakovinski hrani in alkoholu.  Preko stresne situacije se pojavi čustvena stiska in v odvisnosti se zatekamo v prenajedanje ali v kakšno drugo omamo, namesto, da bi se konstruktivno soočili s stresom. Takšen negativen vzorec nas vodi v začarani krog negativne spirale. Če ne odpravimo vzrokov in nekonstruktivnih vzorcev, ki nam trenutno olajšajo stisko, dolgoročno pa zasužnjujejo, je velika nevarnost, da se bomo ujeli v drugo vrsto odvisnosti.

V terapevtski praksi se kaže, da se najprej zatekamo k hitrim instant rešitvam problemov in iščemo  diete, ki na kratek čas obljubljajo čudeže ali pa pretiravamo z različnimi športi. Pri veliki večini primerov se ti pristopi pokažejo kot neuspešni in vodijo še v slabše stanje. Zdi se mi nujno, da se je potrebno najprej ustaviti, si prisluhniti in  začutiti svoje telo. Pod simptomom debelosti in različnih zdravstvenih motnjah se velikokrat skrivajo boleče čustvene vsebine iz izvorne družine ali iz zgodovine družinskega debla. Nepredelana stiska se  lahko skozi telesne simptome kaže kot intenzivni klic telesa, da si prisluhnemo in poskrbimo zase ter se odločimo, da bolj srečno in zdravo zaživimo.

Psihoterapija se izvaja v obliki relacijske terapije. Terapevtski  pogovori so priložnost, da se v varnem okolju z besedami
izrazi stiska in čutenje, odkrivajo se nezavednih izvorov težav ter njihov vpliv na sedanjost. Ključnega pomena je naslavljanje čutenj, ki  vodijo k prenajedanju, si izdelati strategije za prepoznavanje tveganih situacij in ustrezno ravnanje ob le teh. V veliko pomoč je opora in spodbuda ljudi, ki sami gredo skozi isto izkušnjo.

V drugem koraku, ko smo že stopili v stik z bolečimi spomini in jih ozavestili, si je potrebno zastaviti nove cilje (dnevne, tedenske, mesečne, letne) in sprejeti odločitve za korake v zdrav življenjski slog, ki vključujejo zdravo prehranjevanje, gibanje in počitek. Tretji korak pa je vztrajanje v vsakodnevni in vseživljenjski odločitvi za zdrav življenjski slog. Ta korak je velikokrat tudi najtežji in le sami se lahko odločimo, da premaknemo svoje življenjske tirnice v funkcijo uspeha.  Danes je tržišče preplavljeno z množico literature
o zdravi prehrani in priročnikih o izgubi teže. Človek se zlahka zmede pri navzkrižnih teorijah. Jasni napotki o zdravem prehranjevanju, načrtovanju primerne gibalne dejavnosti in sprostitvi, se kažejo kot najbolj učinkoviti.

Oblikovali smo program, ki skozi interaktivne delavnice omogoča pridobivati potrebno znanje, o zdravem prehranjevanju, gibanju, načrtovanju vadbenega programa. Pred vključitvijo v programa je potrebno opraviti zdravniški pregled, da se izključijo bolezenski vzroki za debelost. Ob vodeni športni vadbi športnih panog, se boste seznanili s različnimi tehnikami sproščanja in samomasaže.
Programe za spodbujanje zdravega življenjskega sloga izvajajo izkušeni pedagogi, terapevti in licencirani inštruktorji.

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Bolečina otroka ob ločitvi staršev

Ločitev staršev pomeni postavi pred preizkušnjo  celotno družino in pri
vseh družinskih članih povzroči stisko in bolečine. Družina je prostor v katerem
se odvijajo odnosi med posameznimi družinskimi člani. Vsak posameznik je del
družinskega sistema in sprememba pri enem družinskem članu, vedno povzroči
spremembo pri vseh članih in v celotni družinskem sistemu. Na razvoj
posameznika vplivajo njegova otroška doživljanja  družine, medosebni
odnosi med podsistemoma staršev in varna oziroma nevarna navezanost, ki 
se je vzpostavila v navezavi otrok – starš. Otrok izoblikuje svoj jaz na osnovi
izgradnje osebnega odnosa do veh stvari, značilnosti in potez.

Mati in oče najbolj vplivata na razvoj otrokove identitete in je važno, da sta oba
čustveno in fizično prisotna ter da odigrata svoji vlogi. Oče opremi otroka z
iniciativo, mu daje varnost in trdnost; mati pa mu daje občutek pripadnosti,
lojalnosti in zaveze. Važno je da sta starša odzivna, da otroka ne prezreta ter
mu pomagata, da lahko odkriva in gradi svoj jaz v družini. Če pa starša otroka
prezreta, začne otrok igrati vlogo, ki mu jo dodeli sistem in je preplavljen s
tujimi čutenji, da posledično izgubi stik s svojimi čutenji. Mama in oče sta
osebi, ki otroka spremljata, doživljata in čutita, od njegovega rojstva naprej.
Oba starša imata enako pomembno vlogo ob rojstvu otroka. S tem, ko otroka
 nagrajujeta z brezpogojno ljubeznijo, s tem tudi bogatita sebe. Saj se
otrokova primarna psiha, oziroma občutek za samega sebe v najzgodnejšem odboju,
začne razvijati na osnovi odnosa do mame, odnosa do očeta in njunega
medsebojnega odnosa. Tako se vsa pomembna doživetja, občutja in vzdušja iz
primarnega odnosa med otrokom in starši zapišejo v otrokovo psiho.Otrok vedno
doživlja starša kot najdražji osebi v njegovem življenju, zaupanja vredni, v
katerih gleda ideal ljubezni, ki ju vedno želi videti skupaj.

Ločitev staršev v otroka trešči kot strela z jasnega. Popolnoma mu razbije vse ideale
in vzame sanje. Ob ločitvi doživi eno svojih najhujših stisk in razočaranj.
Ločitev je stresna za vse družinske člane in je zadnji korak v rušenju
partnerskega odnosa. V sebi otrok vedno goji upanje, da pa bo nekega dne spet videl
svoja starša skupaj.

Najbolj tragično pa je, da se z ločitvijo ne konča medsebojno obračunavanje, ampak se
medsebojno obračunavanje in maščevalnost celo poveča. V takih primerih se na
otrokovih plečih vrstijo medsebojna obračunavanja, za katera prevzema otrok vso
krivdo in ga lahko nepopravljivo zaznamujejo.

Npr. žena, ki jo je zapustil mož lahko postane besna nanj in se počuti kriva ter
osamljena. Ob ločitvi so se vsa najhujša občutja še okrepila in s vso
silovitostjo vnovič udarila.   Mama, ki ni uspela predelati bolečine
izgube in zavrženosti, ki ji je verjetno poznana že iz otroštva, lahko otroško
potrebo po stiku doživi kot grožnjo.  Negativna čutenja jo tako
preplavijo, da postane popolnoma neodzivna na zunanje dražljaje in če v
odraslem odnosu ne predela svojih težav, lahko popolnoma prezre otrokove
potrebe. Otrok takrat začne s svojim vedenjem klicati mamo, da jo opozori na
svojo stisko, da jo rabi in na različne načine išče z njo stik. Otrokovo stisko
odzivna mama začuti   in mu jo s ustreznim odzivom premaga predelati.
Hudo in krivično do otroka pa je, če takrat otrok ostane sam s  to
neznosno bolečino in mora čustveno sam poskrbeti zase in še za odrasle. Tega
njegovi mladi možgani enostavno niso zmožni predelati.

Oče, ki zapusti družino lahko popolnoma pozabi na otroka in razmišlja le o
maščevanju bivši partnerki. Moški ponos in želja po prevladi ga lahko vodi od
nasprotovanj, obračunavanj do groženj, ki mu popolnoma zameglijo
starševski  čut za otroka. Namesto zaščite in varnosti, se distancira od
otroka in ga popolnoma zavrže. Otrok  se počuti izdan, zavržen in skrajno
obupan, saj ga je zapustila oseba, ob kateri se je nekoč  počutil varno in
ljubljeno.

Nepredelana čutenja jeze, zavrženosti, osamljenosti, žalosti in obupa lahko starša
projecirata v svojega otroka in ne odgovorita na njegove  potrebe na
ustrezen način, ampak ga grobo zavrneta in nanj streseta vso svojo jezo in bes,
ki ga v resnici čutita drug do drugega. Otrok sebe lahko začne doživljati kot
krivega, za vse odgovornega in slabega ter postane prava žrtev starševskih
sporov.

Šele, ko staršema uspe predelati bolečino izgube in integrirano povezati 
otroška razočaranja  s sedanjim stanjem, bosta zmožna svojemu otroku dati
ljubeč starševski odziv in postati starša, na katera bo lahko njun otrok
ponosen.

Ob ločitvi je potrebno, da se partnerja vedeta, kot odgovorna in dobra starša, ki
želita starševsko vlogo odgovorno živeti tudi po razvezi. K temu pripomore
dober starševski odnos med njima in zavedanje, da ju njuna razveza ne razvezuje
odgovornosti biti oče in mama. Ob tem zavedanju otrok lažje prebrodi bolečine
izgube in spet najde zadovoljstvo v reorganizirani družini. Otroku zelo pomaga,
če si njegova starša poiščeta ustrezne načine, ki jima pomagajo zmanjšati
stres, ki nastane ob izgubi ( šport, pogovor s prijatelji, terapija, tehnike za
obvladovanje stresa, duhovnost,…). Ker je otrok popolnoma zmeden in sebi
pripisuje vso krivdo za ločitev, je pomembno, da starša začutita njegovo stisko
in se iskreno z njim o tem pogovorita.  Izogibati se morata vmešavanja
otroka v partnerske spore ter zamere in slabega govorjenja o drugem roditelju.
Važno je, da drug drugemu omogočita kvalitetne stike s otrokom in mu dovolita,
da ima lahko ima rad oba starša. Ob tem je dobro, da se otroku omogočijo stiki
s ostalimi pomembnimi ljudmi iz prejšnjega okolja, ki so otroku veliko
pomenili. Če si partner, pri katerem otrok živi, najde novega partnerja, je
pomembno, da mu damo čas, da si krušni starš pridobi otrokovo zaupanje.

Poglavitna skrb staršev ob ločitvi je zavest, da bosta največ naredila za svojega otroka,
če bosta najprej pomagala sebi in si bosta dovolila biti odgovorna in ljubeča
oče in mati. S tem si bo otrok spet pridobil varnost in se umiril, saj bo
čutil, da ima očeta in mamo, ki ga ne bosta nikdar zapustila in ga imata rada.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Neizžalovane izgube v družini

Izgube imajo pomembno mesto v družinski
dinamiki in pri medsebojni povezanosti. Ob spočetju otrok vstopa v življenje,
hkrati pa vstopa tudi v skrivnost umiranja in v večnost. Frama Walsh ugotavlja,
da je soočenje s boleznijo in smrtjo ena najtežjih nalog za družino in
pogostokrat v sistemu ni opravljena. Ignoranca bližnjega s težko boleznijo
in  neizžalovane  smrti lahko izzvenijo kot simptomi pri odraščajočih
vnukih, kot depresija pri enem od staršev ali kot kakšna druga motnja.

Z različnimi spremembami se družina
sooča skozi življenjske cikle. Smrt ali druga velika sprememba predstavlja
velik izziv za celotni sistem in za posameznika. Izguba je v temelju vidik
življenja in prinaša potenciale rasti, zbližanja in razvoja. Lahko pa
predstavlja rušilno zapuščino disfunkcionalnega vzorca. Izguba ni ločen dogodek
– to se je zgodilo in zdaj je konec, ampak je to proces. Izguba oz. velika
sprememba reorganizira  celotni sistem in posameznike v sistemu, vpliva
na  medsebojne odnose, vključuje izgubo sanj in pričakovanj 
ter  spremeni načrtovanje prihodnosti. Novejše pomembne klinične raziskave
sta opravljala predvsem Murray Bowen in Paul Norman. Temeljen mejnik o izgubah
predstavljajo ideje  in dela od Monice McGoldick in Frome Walsh.

Izguba pomeni za celotno družino
travmatični dogodek. Smrt najbližjega povzroči človeku hudo bolečino, ki jo
človeška psiha le  stežka zmore predelati. Saj ob izgubi doživlja, da nas
je zapustil nekdo, ki nam je blizu in del nas, za  katerega smo upali, da
bo za vedno ostal z nami. Proces žalovanja in potek poslavljanja od umrlega, je
odvisen od tega ali nas je zapustil oče, mama, partner, otrok ali kakšen drugi
pomemben bližnji. Na proces žalovanja vpliva tudi vzrok smrti našega, saj je
hitra in nenadna smrt za nas bolj boleča in zahteva kompleksnejše žalovanje,
kot pa izguba bližnjega po daljši bolezni. Vsaka izguba pomeni presenečenje za
nas in pomembno je, da ob izgubah najdražjih gremo skozi vse faze žalovanja, da
se od preminulega poslovimo in si zopet lahko začnemo na novo urejati
življenje.  Cvetek navaja, da je travma del življenja običajnih ljudi
povsod po svetu. Lahko povzroči preoblikovanje osebnosti, prepričanj,
duhovnosti ter razumevanje smisla in pomena življenja, spremeni potek
posameznikovega življenja in povzroči celo večgeneracijske posledice (Cvetek
2009, 13).

Pristopi k izgubam in velikim spremembam
vključujejo krizne dogodke in upoštevajo  njihove posledice  na
prihodnost. Žalovanje je proces v vključevanju časa – preteklosti, sedanjosti
in prihodnosti. Brez zaključenega in predelanega celotnega procesa žalovanja
ostanemo v enem ali v drugem aspektu časa.  Pri izgubah najbližjih najprej
človeška psiha zanika izgubo in še ne začuti bolečine v polnosti, ker se sooča
s preveliko bolečino in še vedno pričakuje, da izguba ni dokončna. Po nekaj
dneh zanikanja, ki je človeku omililo bolečino, nastopi zavedanje dokončne
izgube in ob tem nekaj mesecev čutimo globoko žalost. Poslednja faza žalovanja
je občutenje jeze in besa, ker nas je zapustil nekdo, ki bi moral biti za vedno
z nami. Skozi vse faze žalovanja ob izgubi je prisoten občutek krivde, ki je
povsem normalen, npr. da nismo dovolj naredili za bližnjega. Če je občutenje
krivde premočan pa lahko prepreči, da bi se posamezne faze žalovanja sploh
začele, oziroma povzroči, da se žalovanje  zavleče v neskončnost in
neizžalovane izgube se lahko pokažejo kot simptomi pri katerem od družinskih
članov v družini.

Primeri pomembnih izgub, ki nas lahko
prizadenejo:

  1. Smrt (vključuje mrtvorojene, splavljene, splave);
  2. Domnevne smrti (pogrešane osebe,…);
  3. Zakonske ločitve;
  4. Zmanjšana funkcionalnost družinskih članov (kronična
    bolezen,invalidnost, duševna bolezen);
  5. Rojstvo invalidnega otroka;
  6. Izguba službe;
  7. Izguba doma;
  8. Emocionalna neodzivnost med družinskimi člani;
  9. “Pozitivni” dogodki v družini: poroka, rojstvo otroka, upokojitev.

Družinske naloge in odgovori ob izgubah:

1. Priznanje izgube pri vseh članih:odprta
komunikacija o tem, pojasniti informacije o izgubi, občutja je dovoljeno
izraziti;

2. Skupna izkušnja žalovanja(preoblikovana
in povezana):skupni spomini, obisk grobov, vključitev preteklosti
v prihodnost, obredi ob žalovanju;

3. Reorganizacija družinskega sistema:obnova
emocionalnega ravnotežja (sprememba smisla, vlog in hirarhije), strukturne
spremembe v nalogah, odgovornostih in pravilih;

4. Reinvestiranje vsakega člana v novih
vezeh in aktivnostih– preusmeritev v prihodnost, ustvarjalnost in
v čustveno energijo.

Če družina ni sposobna v celoti
izpeljati teh štirih korakov, družinski sistem postane disfunkcionalen in vezi
so izkrivljene. Družinski terapevti ciljno delamo s družinami, katere je
prizadela  nedavna izguba ali jih še travmatizira nerazrešena –
neizžalovana izguba. Pogovor o  travmatičnem dogodku, kjer se  skozi
proces terapije  empatično posluša prizadetega in se ga rešuje krivde. Ko
prizadeti v polnosti lahko pride v stik s svojimi čutenji, jih lahko izrazi in
naslovi. Dopolnitev manjkajoče faze žalovanja prinese olajšanje in omogoči
žalujoči osebi, da se lažje poslovi od bolečih čutenj, da se poslovi od izgube
in tako lahko svobodno zaživi v sedanjosti.

Viri:

–         McGoldrick, M., D. Boundy, (1995).The legacy of unresolved loss, New  Jersey, Family Institute of New Jersey.

–         Cvetek R.(2009), Bolečina preteklosti, Celjska Mohorjeva družba.

–         Gostečnik C. (2009), Me imata kaj rada, Frančiškanski družinski center.

–         Gostečnik C. (1999), Srečal sem svojo družino, Frančiškanski družinski center.

–         Walsh, F. (2007). Traumatic loss and major disasters: Strengthening family and community resilience.

           Family Process.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Pomoč otroku pri težavah v šoli

Pomoč otroku pri težavah v šoli

Otrok je največji zaklad družine in za celotno
človeštvo. Zato je starš, pedagog in vsak, ki dela s otrokom postavljen pred
lepo, a odgovorno nalogo. Šola je prostor, kjer otrok preživi veliko časa,
splete mnogo vezi, doživi veliko radosti, poteši svojo vedoželjnost in si lahko
zadovolji številne potrebe, npr. po pripadnosti, povezanosti, pomembnosti,
izzivu, moči, umiku, zaščiti itd. Z zadovoljevanjem svojih potreb si gradi
svojo samopodobo in pridobiva samozavest. Šola ima pomemben vpliv na razvoj
otroka in ob različnih izzivih se ponujajo priložnosti, da  zori in se
razvija tudi celotna družina.  Pomembno je, da se starša zanimata za
otroka, sta v stiku s tem, kako se počuti in da opazita, kaj se mu dogaja v
šoli.  Važno je zavedanje otroka, da sta mu starša  na razpolago in
da se lahko vedno obrne nanju, ko ju potrebuje. S tem otrok dobi občutek, da so
starši zanj zanimajo, da so starši in učitelji zavezniki, ki vsi delajo v
njegovo dobro in da med njimi veje zaupanje in medsebojno spoštovanje. Ko
starša vzpostavljata stik z otrokom,  s tem otrok  pridobi občutek,
da je ljubljen in vreden ljubezni. Gostečnik navaja, da je bistvo starševstva v
brezpogojni ljubezni, ki jo moreta nuditi starša svojim otrokom, saj je to
zares njuna prava sreča. Starša sta vedno znova poklicana, da najprej otroka
sprejmeta v njegovih potrebah ter se pri tem zavedata, da sta onadva tista, ki
se v polnosti uresničujeta šele tedaj, ko se posvečata svojim otrokom. Tu lahko
celo z gotovostjo trdimo, da potreba starševstva oz. njuno starševstvo narekuje,
da otroku poklonita najboljše sebe, saj ju šele to osrečuje. Razumevanje in
sočutje do otroka je torej bistveno (Gostečnik 2009, 8). Ščuka navaja, da
osebnost oblikujejo spoznanja, ne pa strokovna znanja. Spodbujanje razvoja
osebnosti pomeni medsebojno povezovanje telesnih, čustvenih, miselnih,
razumskih, estetskih, etičnih, družbenih in drugih dejavnikov v celoto. Le s
tako široko zastavljenim programom lahko šolar razvije samospoštovanje, ki je
osrednja značilnost človekovega dostojanstva in njegova neodtujljiva pravica.
Moralna dolžnost vseh odraslih, ki spremljajo rast in razvoj šolarjev je
predvsem spodbujanje razvoja osebnosti, posredovanje novih znanj pa je na
drugem mestu. Če je šolar ozaveščen, potem prepoznava bistvo dogajanja in je za
delo bolj motiviran. Z vzpostavljanjem stika s seboj sproti miselno predela
lastne čustvene odzive. Z ustvarjalnim mišljenjem lažje obvladuje dogajanja, v
katera se vpleta v življenju. Z dograjevanjem samozaupanja in samozavesti
izboljša lastno samospoštovanje. Z razvijanjem lastne osebnosti šolar daje
smisel svojemu delovanju in življenju (Ščuka 2007, 14). Torej smo drug drugemu
dar,  ki si lahko medsebojno zadovoljujemo potrebe po povezanosti in
pripadnosti v trajnih odnosih, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju ter
ljubezni.

Šola pa je tudi prostor, kjer se otrok velikokrat
srečuje z različnimi ovirami in težavami. O svoji stiski nam  mlajši
otroci spregovorijo tako, da nam jih običajno pokažejo v obliki telesnih motenj
(močenje postelje, uhajanje blata, jecljanje, sesanje palca, fizično umikanje,
grizenje nohtov, oklepanje, hiperaktivnost, pogoste okužbe, bolečine v trebuhu,
bruhanje, …). Pri starejših otrocih se težave pogosteje razkrivajo na vedenjski
ali na čustveni ravni (strah pred šolo, prestopništvo, izbruhi jeze,
ustrahovanje, domišljavost, uhajanje od doma, poskušati ves čas ugajati, učne
težave, sramežljivost, plahost, čustvena odmaknjenost, pogost jok, apatija,
obupanost,…).

Nevro znanstvene raziskave dokazujejo, da se preko
devetdeset odstotkov možganov človeka izoblikuje po rojstvu v otroški dobi.
Zato je tako pomembna dobra interakcija starša z otrokom in starša z učitelji.
Čustvene izkušnje s starši, pomembnimi bližnjimi in okoljem, ima neposredni
vpliv na razvoj otrokovih možganov in tvorbi sinaps v njih. Ko otrok, ki še ne
ni vešč komunikacijskih veščin, na primitiven način staršu pokaže kako se
počuti, starš prepozna kar mu otrok sporoča in za to najde ustrezne besede. S
tem starš otroku pomaga obvladati impulze in težka čutenja. Regulacija čutenj
spodbudi tvorbo novih povezav v možganih, ki omogočajo razmišljanje o občutkih
in to spodbuja bolj sufisticirano obvladovanje stresnih okoliščin.
Nevro-znanstveniki dokazujejo tudi, da so razvijajoči se možgani otroka zelo
dovzetni za stres in da pri ljudeh, pri katerih se niso dovolj razvili sistemi
za obvladovanje stresa, se na stres pretirano odzivajo in imajo večje možnosti
za razvoj telesnih in mentalnih bolezni ter motenj (tesnoba, depresija, panični
napadi, telesni simptomi, čustvena neodzivnost, pomanjkanje motivacije in
zaupanja vase, slaba samopodoba,…).

Sigel in Hartzell ugotavljata, da starši želimo imeti
ljubeče, trajne in pomembne odnose z otrokom. Razumevanje vloge čustev pri
medsebojnih povezavah nam lahko pomaga. Z izmenjavo čustev  gradimo
pomembne povezave z drugimi.  Sposobnost spoštljivega deljenja naših
čustev in empatično razumevanje čustev naših otrok, določa podlago
življenjskih odnosov z našimi otroki. Čustvene oblike naše notranje in naše
medosebne izkušnje izpolnijo  naše možgane z občutkom o tem, kaj je
smisel. Ko se zavedamo naših  čustev in smo sposobni, da jih delimo
z drugimi, je obogateno naše vsakdanje življenje, ker se z izmenjavo čustev
poglobijo naše povezave z drugimi.

Drugi dejavnik, ki je odgovoren za ustvarjanje povezanosti
s drugim, so  zrcalni  nevroni. Zrcalni nevroni so novo odkritje, ki
se direktno povezujejo od zaznavanja k dejanjem. Ta sistem zrcalnih nevronov
je  lahko podlaga za to, kako en um začuti psihično stanje drugega znotraj
sebe. Zrcalni nevroni so v različnih delih možganov in imajo funkcijo za
povezavo motoričnih  dejanj z zaznavanjem. Na primer, določeni nevroni se
bodo sprožili, če nekdo gleda namerno dejanje nekoga drugega. Ti nevroni se ne
sprožijo v odzivu na vsako  dejanje druge osebe. Obnašanje mora v ozadju
imeti namen. Mahanje z rokami naključno pred predmetom ne aktivira zrcalnih
nevronov. Izvajanje določene aktivnosti z namenom pa aktivira te nevrone. Na ta
način zrcalni nevroni možganov kažejo, da so možgani sposobni odkriti namen
druge osebe. Tu je dokaz, za možno predčasno  imitacijo in učenje,
ter  za ustvarjanje vida uma, zmožnost ustvarjati podobo  notranjega
stanja uma druge osebe. Zrcalni nevroni lahko povezujejo  dojemanje
čustvenih izrazov z oblikovanjem teh stanj znotraj opazovalca. Na ta način, ko
zaznamo čustva druge osebe se avtomatsko nezavedno čustveno  stanje
ustvari  pri nas. Na primer, lahko začnemo jokati, ko vidimo nekoga
drugega, da joče. Mi se naučimo čutenj, tako, da sebe postavimo v vlogo druge
osebe ter vemo kako se drugi počutijo, na podlagi tega, kako se naše telo in um
odzivata. Preverimo čustveno stanje pri nas, da bi tako prepoznali stanje uma
druge osebe. To je osnova za empatijo. V središču  čutenj  je
izkustvo empatične čustvene komunikacije. En um postane prepleten z drugim
preko izmenjave visokega vala energije, ki ga predstavljajo naša primarna
čutenja. Kadar otroci čutijo pozitivne občutke, kot  so trenutki veselja
in občutka, da stvari obvladajo, lahko starši z njimi delijo ta čustvena stanja
in se navdušeno odzivajo in dopolnjujejo ta čustvena stanja s svojimi otroci.
Prav tako, ko otroci čutijo negativne ali neprijetni občutke, kot na primer v
trenutkih razočaranje ali poškodovanja, lahko starši izkažejo sočutje do
otrokovih čustev in jim ponudijo pomirjujočo prisotnost, ki jim omogoča, da se
počutijo udobno. Ti trenutki čustvenega združenja omogočajo otroku, da se
začuti začuten, da otrok začuti, da obstaja znotraj uma starša.  Če otroci
izkusijo ustrezno povezavo s strani odzivnega odraslega, se počutijo dobro, ker
so dobili ustrezen odziv in zrcaljenje na njihova čustva.

Življenje si bogatimo na ta način, da si pripovedujemo
različne dogodke in jih čustveno ovrednotimo. S tem, ko se poveže dogodek in
čustvena vsebina,  to pomaga, da se razume kaj se dogaja in to pripomore k
razvoju v odzivne in uvidevne ljudi. Brez ustreznega čustvenega sprejemanja
ljubečega odraslega, doživi otrok lahko stisko, žalost ali sram, ki ga
zaznamuje skozi celo življenje. Če ima pomemben odrasel jasno sliko o svojem
življenju, s tem lahko pomaga svojim otrokom, da si osmislijo lastno življenje
ter oblikujejo dobro samopodobo in razvijajo odnose z drugimi.

Kot smo že prej povedali, se povezujemo preko zgodb,
ki si jih pripovedujemo. Ko razmišljaš o svoji življenjski zgodbi na ta način
lahko poglabljaš samorazumevanje in sposobnost vključevanja čustev v
vsakodnevno življenje. Začneš dajati veljavo čustvom v spoznavnem procesu. In
kakor se v tem procesu spreminja tvoj um, tvoje razmišljanje, tako lahko
opaziš, da se spreminja tudi tvoj odnos z otrokom, se poveča občutljivost do
svojega otroka. Tvoje izkušnje (doživljanje) oblikujejo um, kakor tudi um
oblikuje tvoje doživljanje. Gre za vzajemni odnos. Izkušnje oblikujejo zavest
tako kot mind shapes experience. zavest oblikuje izkušnje.

Siegel in Hartzela ugotavljata, da v procesu lastnega spoznavanja tako eksplicitno znanje
kakor implicitni spomin krojita naš pogled na to kdo smo in tako urejata kakšna
je naša interakcija, medsebojno vplivanje, do sveta. To, da si vzamemo čas za
razmislek o naših medsebojnih odnosih in o notranjem doživljanju sebe, nam
lahko enable us to grow by a deeper self-knowledge and awareness.pomaga, da
poglabljamo poznavanje in zavedanje sebe.The take-home message Sporočilo, ki ga
velja upoštevati je, da lahko postanemo aktivni avtorji lastne avtobiografije
in s tem spoznanjem lahko thereby help our children learn to become active
shapers of the ways they percei pomagamo našim otrokom, da se naučijo kako se
dojemati  in postati aktivni oblikovalec svojega življenja.

Starši stremimo k temu, da bi bil naš otrok srečen in
uspešen, srečni smo, ko gre našemu otroku dobro, ko ga učitelj pohvali, da je
odgovoren in vedoželjen učenec, ki dobro sodeluje s sošolci in učitelji
ter  ima veliko prijateljev. V stisko pa nas spravlja ugotovitev, da naš
otrok v šoli ni uspešen, da ima težave pri navezovanju stikov, da ima učne in
vedenjske težave. Ob tem lahko doživimo strah, nemoč, obup, žalost, jezo,
nezaupanje…To so zelo močna čutenja, ki jih doživlja naš otrok ob določeni težavi
in jih je tudi odraslim velikokrat težko obvladati in regulirati. Zelo pomembno
je,  da ima otrok starša, ki vzdržita s temi čutenji in mu jih kot
odgovorna starša pomagata regulirati. Reakcije staršev so lahko zelo različne.
Starši lahko začnejo kriviti in si očitati, da so otroka slabo pripravili na
življenje, da mu niso dovolj pomagali ali da si zanj niso vzeli dovolj časa, da
so ga preveč razvadili, ali pa da so z napačno vzgojo zadušili otrokovo
ustvarjalnost. Velikokrat se krivca za neuspeh otroka išče v učitelju,
ravnatelju ali šoli in se razmišlja o prepisu otroka na drugo šolo. Krivda se
lahko pripiše tudi slabemu šolskemu sistemu in posledično starši razmišljajo o
šolanju otroka na domu. Lahko pa starši otroka naredijo za grešnega kozla, lenuha,
razvajenca in ga še z nenehnimi kritikami spravljajo v še večjo stisko. Vse te
reakcije navadno ne pomagajo otroku, ki s svojim vedenjem išče starša, ki ga bo
začutil v njegovi stiski, osamljenosti, nemoči, obupu, nezaupanju, strahu ter
mu pomagal. Le starš oz. odrasli, ki lahko prepozna otrokova čutenja in jih v
sebi predela, bo zmogel zdržati z otrokom in ga s svojo mirnostjo umiril, se z
njim pogovoril in skupaj z njim poiskal najboljšo rešitev. To pa je težko, ker
otrokova čutenja, v staršu prebujajo njegova lastna nepredelana čutenja, ki se
jim je že od malega skušal izogniti in ko se vnovič sreča z njimi vedno znova
podoživlja staro grozo.

Največje darilo zase, za partnerja in za otroka je, da
je starš iskren do sebe in si prizna vsa čutenja, ki mu jih ta dogodek oz.
otrok prebuja. Saj v svojem otroku lahko vidimo odsev naših lastnih stisk, ki
se nam sicer porajajo v drugačnih okoliščinah in odnosih in se jih spretno
izogibamo, ob tem pa čutenja potlačimo. Zato je  tako boleče in težko
zdržati z otrokovo stisko, ki nam jo sporoča skozi dejanja, za katere še nima
besed in funkcionalnih rešitev. Te besede in rešitve pa išče pri staršu, ki pa
ga lahko sliši le, če tvega in iskreno ozavestiti svoje odnose do sojih
staršev, otroških potreb in razočaranj, partnerja, sodelavcev, staršev,
prijateljev, šefa, si upa priznati katere stiske je čutil, kaj je čutil in kako
je reagiral. Za empatičen odziv je zelo dobrodošlo, če se starš uspe postaviti
v otrokovo kožo in se spomniti, kako se je on kot otrok počutil v podobnih
situacijah in kaj je takrat pogrešal. Sedaj življenje ponudi priložnost v
obliki otrokove stiske, da kot odrasel pomaga v sebi ozavestiti kaj takrat ni
smel čutiti in izraziti, kako je ob teh čutenjih reagiral, kako se je kot otrok
počutil in kaj je vedno pogrešal.

Monica McGoldrick ugotavlja, da kdor se ne spominja
svoje preteklosti, jo mora ponavljati. Danes kot odgovoren odrasel, ki je
predelal svojo preteklost, lahko tega otroka začuti, sliši, ga reši krivde, mu
da ljubezen, priznanje in to kar sam v podobnih okoliščinah sam ni nikoli
dobil. Ko starš v sebi to ozavesti in predela v odraslem odnosu (s partnerjem,
prijateljem, terapevtom), lahko odreagira drugače na otrokovo stisko, kot
odrasel, in otroku nudi ustrezno oporo v različnih oblikah ljubezni: v obliki
spodbude, podpore, motivacije, zaupanja, vztrajanja, lastnega zgleda,
postavljanja mej, spoštovanja. Starši velikokrat te jezike ljubezni razumemo in
interpretiramo napačno npr., mislimo: če imamo otroka radi, mu moramo vse
nuditi, delati namesto njega, ga čuvati pred napori ter ga zaščititi pred
težavami, napori in trpljenjem. S tem ravnanjem škodimo otroku in ga vzgajamo v
nesamostojno, neodgovorno in nezrelo osebnost, ki ne najde poti do sebe in ni
vešč odgovarjati na izzive v življenju. V težavah se zateka v različne
bližnjice, ki vodijo v omame in zasvojenosti.

Jeziki ljubezni se pričnejo z lastnim vzgledom,
spoštovanjem in dopuščanjem otrokove drugačnosti,  postavljanjem mej,
podporo in zaupanjem vanj (da od otroka ne zahtevamo ne več in ne manj od tega
kar zmore), da opravljamo skupaj s otrokom  vsakdanja opravila (ne pa sami
za njega), ga podpiramo v njegovih odločitvah in pustimo, da sam nosi posledice
zanje, da mu predstavimo vrednote, ki so nam pomembne kot zgled, ki ga bodo v
odraslosti lahko bogatile. Ko z mentalno higieno odgovorno delamo na sebi in na
izboljšanju partnerskega/ zakonskega odnosa, z ozaveščanjem lastne zgodovine,
iščemo stik s sabo, svojimi čutenji in potrebami ter dopuščamo možnost odprte
komunikacije. Svoje stiske lahko predelujemo v varnih odraslih odnosih, kjer se
lahko to ozavešča in dobi možnost pogleda na dano situacijo iz druge
perspektive. S spoznavanjem svoje resničnosti stopamo po poti, ki vodi do
resnice o nas in o svetu. Le resnica je tista, ki osvobaja. A da lahko izrazimo
resnico, je potrebno varna in zaupna oseba, ki je pripravljena prisluhniti ter
kot zrcalo omogoča, da se lahko otrok v njem vidi in to je mama, oče. V varnem
družinskem okolju odnose zaznavamo kot pristan varnosti in zavetja, jih gradimo
in nam je v medsebojnih stikih lepo.

Ko se v šoli pojavijo težave je pomembno zavedanje, da so težave otroka v veliki meri povezane z njegovo samopodobo. Najbolj mu pomagamo s tem, da si za otroka vzamemo čas in mu prisluhnemo z zavedanjem, da je nastala situacija le način, skozi katerega nam otrok sporoča, da je v stiski. Takšna interpretacija pomaga, da ne krivimo sebe, otroka, drugih za nastalo situacijo. Po iskrenem pogovoru z otrokom se spoštljivo pogovorimo z učiteljem o nastali situaciji, izrazimo svoje občutke in vzroke zanje ter želje oz. svoje predloge. Najbolj bistveno je ozavestiti, da je učitelj naš zaveznik, ki si tudi prizadeva, da bi otroku pomagal in skupaj z njim bomo našli najustreznejšo rešitev brez zvračanja krivde in smešenja. V starševski praksi se to kaže kot  spremljanje otroka, biti z njim in mu pomagati regulirati težka čutenja ter ga navajati na pomembnost načrtovanja sprotnega in rednega učenja in ostalih dnevnih aktivnosti, predstaviti mu načine sprostitve in ga povabiti k aktivnostim zdravega življenjskega sloga, ga potrditi v izbranih hobijih, se zanj zanimati, ga vključiti v vsakodnevne družinske aktivnosti in mu omogočiti možnost odgovornega odločanja ob različnih njegovi starosti primernih okoliščinah  itd. V dobi otrokovega zorenja ne smemo prezreti pomembnosti graditve zdravih odnosov (doma, v šoli, prijatelji, znanci itd), ki so za življenje še bistveno pomembnejši kot le golo šolsko znanje in ocene. K tem spoznanjem mu lahko pomagajo starši, učitelji in pomembni odrasli v otrokovem življenju. Življenje ponuja različne  priložnosti v šoli in izven šole, da najde otrok v sebi zakopane bisere in ob različnih dejavnostih razvija in dograjuje svojo osebnost (hobiji, krožki, interesne dejavnost). Pomembni odrasli so le usmerjevalci, da vidi priložnost za osebnostno rast, odkrivanje sebe in oblikovanje svojega življenjskega sloga. Ob tem mu je potrebno pomagati, da sam odkriva svojo življenjsko pot in prevzema odgovornost zase. Spodbujamo ga da, bo pristen in to kar je, ne glede na mnenja in želje drugih. Tako bo otrok lahko izoblikoval odgovorno osebnost, čutil, da je vreden ljubezen sprejemati in jo tudi sposoben dajati, ob tem pa ohraniti sebe.  Ko se zavemo, da smo drug drugemu dar, si lahko medsebojno zadovoljujemo potrebe po povezanosti in pripadnosti v trajnih odnosih, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju ter ljubezni.

Viri:

–         Gostečnik C. (2009). Me imata kaj rada, Frančiškanski družinski center.

–         Gostečnik C.(2000). Biti mladostnikom starši, Frančiškanski družinski center.

–         Ščuka V. (2007). Šolar na poti do sebe, Didakta.

–          Daniel JSiegelM.Hartzell, 2004,Parenting From the Inside Out: How A Deeper

           Self-Understanding Can Help You Raise Childern Who Thrive, Publisher: Tarcher; Reprint edition.

–         Sunderland M. (2010): Znanost o vzgoji, Didakta.

–         Žerdin T. (1991): Težavice, težave, učne motnje, Pomurska založba.

–         Svetina J. in  Kos A.(1971): Nemirni učenec, Mladinska knjiga.

–         Kiriacou C. (1997): Vse učiteljeve spretnosti, Regionalni izobraževalni Center
Radovljica.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Stres kot izziv ali ovira v življenju

Stres je lahko priložnost, da se zazremo vase in se bolje spoznamo. Ob tem prebudimo notranje potenciale ter zgradimo nove strategije, s katerimi se uspešneje soočamo s stresom. Uspešno premagovanje stresa nam povečuje samozavest in daje notranjo moč. Ob tem osebnostno zrastemo, poveča se kakovost življenja v družini, partnerski zvezi, delovnem mestu in širšem okolju.

Stres in tesnoba sta del našega življenja lahko sta koristna in nas varujeta. Če pa je stresnih dogodkov preveč ali so zelo močni ter se z njimi soočamo na neustrezne načine, se pojavlja negativni stres in škodljivi učinki stresa lahko povzročijo telesne bolezni in psihične motnje. Izgorevanje je kronično stanje skrajne psihofizične izčrpanosti, ki napreduje po stopnjah. Prične se s pretirano okrepljeno prizadevnostjo, ki vodi prvo fazo izgorelosti, v izčrpanost. Ob ignoriranju telesnih znakov in zanikanju počutja ter vztrajanju v nezdravem načinu življenja, izčrpanost preraste v drugo stopnjo izgorevanja, preizčrpanost. Tu se pojavijo močni telesni, čustveni, vedenjski in kognitivni znaki, ki vodijo posameznika v umik, ujetost in izgubo duhovne moči. Posameznik zato reagira z menjavo delovnega ali osebnega okolja, pri čemer pa prenese stare vzorce obnašanja v novo okolje. Zaloge njegove moči so izčrpane in za izstop iz negativne spirale rabi strokovno pomoč. Ob zanikanju problematike proces napreduje v adrenalno izgorelost, ki se kaže kot popolna izguba energije. Pojavi se notranja praznina, prizadeti se umika sam vase, prihaja do izgub prijateljev in razpadov zakonov. V iskanju rešitve se zateče k predmetom odvisnosti, kot so alkohol, mamila, spolnost in hrana.

Življenje nam neprestano prinaša situacije, nas postavljaja pred izzive, ki zahtevajo naše odločitve. Modrost je prepoznati dani trenutek in se nanj odgovorno odzvati. Ko se zavemo odziva, predelamo in ovrednotimo izkušnjo, s tem obogatimo sebe in bližnje. Vsak trenutek je enkraten in neponovljiv in nas postavlja pred odgovornost, kako ga bomo preživeli, kaj bomo v njem naredili, za kaj se bomo odločili. Modrost v jasnem in preprostem jeziku sporoča razumevanje življenja, spoznanje svoje poti in uvid v življenjsko stvarnost. Dejanja, ki so storjena iz ljubezni, nas in druge obogatijo, osrečijo in postanejo večna. Nekaj smernic kako živeti srečno tukaj in sedaj:

– živeti iz ljubezni za ljubezen,

– skrbeti zase in delati na sebi,

– graditi dobre medsebojne odnose v družini,

– živeti zdrav življenjski slog,

– zdravo in uravnoteženo prehrajevanje,

– redna telesna aktivnost,

– dovolj počitka in sprostitev,

– načrtovanje prostega časa,

– organizacija dela na delovnem mestu,

– postavljanje mej,

– urejeni odnosi med sodelavci,

– odmori med delom, postavljanje mej,

– bogatitev v krogu prijateljev,

– sodelovanje v podporni skupini.

Sodobni način življenja in tekma s časom vse bolj otežuje zdrav način življenja in posledice se kažejo v boleznih modernega časa. Človeka preganja nervozna napetost in različni stresi, ki mu preprečujejo, da bi se notranje umiril. Danes veliko ljudi živi nezdrav način življenja, ki ga prenaša tudi na otroke. Nezdrav način življenja pa ima negativni vpliv na zdravje. Pri mnogih boleznih, za katere smo bili nekdaj prepričani, da so zgolj telesne, danes strokovnjaki dokazujejo psihosomatski izvor in jih ne povzročajo virusi temveč so posledica stresa in tesnobe.

Upoštevanje preventivnih ukrepov zagotavlja uspeh in je najboljša naložba v sedanjosti. Živeti srečno tukaj in zdaj, pa zahteva odločitev za življenjske spremembe: skrbeti zase in delati na sebi, graditi dobre medsebojne odnose v družini, asertivna komunikacija, zdrav življenjski slog, redno in zdravo prehranjevanje, redna telesna aktivnost, dovolj počitka in sprostitev, načrtovanje prostega časa, organizacija dela na delovnem mestu, postavljanje mej, urejeni odnosi med sodelavci, odmori med delom, bogatitev v krogu prijateljev ali v podporni skupini.

Vsak trenutek ima svoje naročilo in se vtisne v večnost s tem, kar smo se odločili in kaj smo v njem naredili.  Zato odgovorno živimo življenje v sedanjosti in sprejemamo odločitve, ki nas vodijo do zdravja in sreče.

Pripravil:

Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

Religiozna odvisnost

Religiozna odvisnost

Religiozna odvisnost – verska zasvojenost je poznana že stoletja. Sledi kažejo, da so celo Egipčani pisali o takšni vedenjski motnji že leta 1500 p.n.št. Prvi verodostojni primeri so opisani v Stari Zavezi: David, Savel, Nebuchadnezzar. Vendar pa  so bolje opisali razumevanje psihične ugotovitve vedenjske zasvojenosti šele v 20.stoletju. Beseda odvisen izvira iz latinske besede »addicere«  in pomeni pripisati, dodeliti, predati. Ameriško psihološko združenje definira  odvisnost kot ponavljajoče uživanje snovi, ki  povzroča  socialne, psihične ali fizične probleme. Od vseh vrst odvisnosti je verjetno najtežje govoriti o duhovni oz. religiozni odvisnosti, saj diskusija o tej temi zadeva najgloblje intimne kotičke človekove osebnosti. Mogoče pa je ravno zato duhovnost najbolj dovzetna za zmote in zablode – nikjer drugje namreč ni mogoče najti tako velike izbire izgovorov in opravičil kot tu. Religiozna odvisnost spada med vedenjske odvisnosti in ima, tako kot zasvojenost z substancami nekaj podobnih značilnosti: bolezenski vzorec,  potreba po dnevnem odmerku in nezmožnost ustavitve potrebe po snovi. Kljub temu, da je ogroženo odvisnikovo zdravje, da ima zmanjšane socialne in delovne obveznosti, še naprej uporablja zahtevane  rituale. Opazno je neprimerno vedenje in občutki agresije ter  neizpolnjevanje družinskih obveznosti ter zmanjšano prijateljevanje.

Na ravni duše in Boga je težko določati kategorije ali enote, nekakšen standard, ki bi jasno določil to področje in bi se lahko pripadniki povsem različnih kultur čisto dobro razumeli, tako kot se lahko sporazume fizik ali kemik iz Japonske z znanstvenikom iz Portugalske. Njun strokovni jezik je enak in omogoča jasno komunikacijo. V duhovnosti pa take enotnosti ni in jo je tudi nemogoče doseči, vsaj v današnjem svetu; duhovnost namreč sprejemamo intuitivno, skoraj nagonsko od staršev, kulture, prevladujoče religije, duhovnih avtoritet itn. Ko je vtisnjena v podzavest,  jo je težko izbrisati ali spremeniti.

Duhovnost je proces, ki nam z uporabo religioznih ritualov pomaga graditi odnos z Bogom, spoznavati svoje mesto v odrešenjskem načrtu  in postajati bolj ljubeča oseba. Preizkus vere se vidi po sadovih, ali vera človeka dviga in ga dela ljubečega ali pa ga zasužnjuje in notranje uničuje. Primer napačnih verskih drž so farizeji, ki so opravljali toge in dolge verske rituale, upoštevali postavo in izpolnjevali predpise,  a so bili primer oddaljenosti od Božjega kraljestva in sporočila Jezusove definicije Boga, da je Bog ljubezen.

Religiozna odvisnost se lahko pojavlja v katerekoli veri in ni omejena na sekte. Ima lahko veliko oblik in variacij. Zasvojenec beži od življenja in izzivov, zasvojenost  postane
centralni način življenja in vse drugo se podredi temu prosesu. Simptomi verske odvisnosti kot jih je razvrstil oče Leo Booth (prilagodil po  dvanajstih korakih AA):
• nesposobnost treznega  mišlenja, odsotnost dvoma  in nezmožnost iskanja informacij pri pristojnih,
• črno-belo, poenostavljeno razmišljanje,
• sram temelji na prepričanju, da niste dovolj dobri, ali pa da ne “delate to pravilno”,
• magično mišljenje, da bo Bog vse popravil (brez človekovega sodelovanja),
• skropuloznost: togo, obsesivno spoštovanje pravil, etičnih kodeksov ali smernic,
• brezkompromisno obsojanje drugih,
• pretirana aktivnost v cerkvi, ičše vedno nove aktivnosti, citiranje  svetih spisov,
• dajanje nerealnih finančnih prispevkov religiozni skupini,
• verjame, da je spolnost in naše telo umazano, da so telesni užitki zlo,
• prisilno prenajedanje ali pretirano postenje,
• konflikti z znanostjo, medicino, izobraževalnim sistemom,
•stopnjujoče  odmikanje iz realnega sveta, izolacija, propadanje  razmerij,
• psihosomatske bolezni: nespečnost, sbolečine v hrbtu, glavoboli, hipertenzija,
• manipulacija s  svetimi spisi, občutek izbranstva; trdijo, da prejemajo posebna sporočila, od Boga,
• stanja verskega transa,  nosijo  masko veselega obraza,
• krik po pomoči: duševni, čustveni in mentalni zlom;  telesne okvare; hospitalizacija.

Odvisen vernik se ne more soočiti s sabo in  s svojo bolečo notranjostjo.  Je občutljiva in idealistična oseba, ki teži k tistim, ki  ima modrost in moč. Hoče “nekoga zrelega” vodja za sprejemanje odločitev in predpisovanje mej zanj. Vodja ga kontrolira s krivdo in strahom.  Odvisnik  ima idejo, da je poseben Božji izbranc. Obseden  je s čustvenemi iskušnjami Boga, z iluzijo nadzora, udobja in popolnosti. Je  ujetnik lastnih impulzov in sebičnosti. Odvisnik ima  nagnjenje  da  drugim opredeljuje realnost in tako nadaljuje zlorabljanje. Počuti se zelo zmedeno, prazno, ne zaupajo v sebe in ima zelo okrnjen občutek odgovornosti. Imajo nizko samopodobo in svojo identiteto iščejo izven sebe. Religiozno obnašanje uporablja, da si omogoči občutek vrednosti in da prikrije svojo bolečo realnost. To ga onemogoča, da bi osebnostno rasel in mu uničuje dušo.

Kakšen oblak prekrije človeka, ko najde »vse odgovore na življenjska vprašanja«, je težko reči, so pa psihološki sociologi pri posameznikih in zlasti skupinah, ki jih življenjska pot zanese v duhovne vode, opazili nekaj podobnih potez. Celoten razvoj so razdelili na tri stopnje: zgodnjo, srednjo in pozno; sili, ki človeka žene v tako nezdravo duhovnost  pa pravijo strupena vera.

Nekatere od značilnosti strupene vere so: vodja je »nad« drugimi, popoln idol in bolj ali manj izrazit diktator; razmišljanje članov je v okviru »mi in oni«; komunikacija je zaprta; poveličujejo se značaj, sposobnosti in znanje, ki ga nudi skupina in premorejo njeni pripadniki; napake se strogo kaznujejo, nagrad je malo; ni objektivne odgovornosti; člani so zasuti s številnimi opravili; birokracija je močna; navadni člani se veliko mučijo in trpijo; vse in vsakdo ima svojo označbo.

Duhovna zloraba ni omejena na sekte. Celo velike religije so uporabljale svoje nauke v nečiste namene. Pod njimi so cveteli kulti, prežeti z zlorabo in nasiljem v imenu družine, Boga in države. Religija in duhovnost sta dejansko vitalnega pomena za človeka in nista sami po sebi osnova za zlorabo. Duhovna odvisnost in zloraba nastaneta, če duhovni vodje in religiozne institucije zlorabljajo svoj vpliv, slepa vera privržencev pa duhovno zlorabo še poglobi. Oglejmo si, kakšen je njen razvoj.

ZGODNJA FAZA
K duhovnosti se ponavadi zatečejo ljudje, ki trpijo zaradi pomanjkanja smisla, denarja, zdravja, ljubezni, uspeha … Nesreča jim zamegli zdravo presojo. Ker so razočarani nad ponavljajočimi se neuspehi (lahko le na ozkem področju), želijo končno najti rešitev za ta problem. Ker je ne najdejo, so obupani in ne vidijo smisla svojega obstoja – mislijo, da je življenje ničevo in prazno. Zadnje preostalo zatočišče je duhovnost, ob katero se bodisi spotaknejo ali pa jim pade v naročje – kakorkoli že, kmalu je očitno, da je to prava rešitev strašnih težav. Upanje je prepleteno z dvomi – če so sprejeli duhovni nauk iz knjig, so pogosto na začetku sami in hrepenijo po »odrešenikih«, ki bi jim pomagali. Če ti ne pridejo, začnejo dvomiti o tem, ali Bog zares skrbi zanje. Če pa pridejo, se potopijo v njihovo družbo in hitro privzamejo nove vedenjske vzorce, navade in zunanjo identiteto. Nehajo se zanimati za vse drugo in se posvečajo izključno opravilom, povezanim z duhovno skupino. S svojim vedenjem »preženejo« prijatelje in sorodnike, ki preprosto ne zdržijo enostranskega pogovora in vedenja. Konstruktivni pogovori postanejo nemogoči, edina tema, o kateri hočejo govoriti, je religija po merilih njihove duhovne skupine. Z vsakim novim obiskom srečanja se očaranost povečuje, kakor tudi želja po še pogostejšem druženju, s katerim si izborijo pripadnost skupini, čeprav se občutek stika z Bogom pogosto zmanjša. Privzemati začnejo vedno več navad, ki prevladujejo v skupini – videz, govor, oblačila, življenjski stil, dnevni red ipd. Celo intimne zveze žrtvujejo zavoljo religije oz. duhovne skupine, vsa svoja dejanja pa opravičujejo s citati iz svetih knjig, ki jih vneto proučujejo.

Zgodnjo fazo religiozne odvisnosti je težko prepoznati, saj so mnoge njene poteze značilne tudi za pristno religiozne ljudi (red, uživanje v družbi duhovnih ljudi, citiranje svetih knjig …), zlasti težko pa jo prepozna sam odvisnik.

SREDNJA FAZA
Posameznik se zlije s sistemom in postane aktivni član, ki se identificira s skupino. Pozna propagando skupine in vešče citira voditelja ali ustanovitelja. Pri argumentiranju je brez dlake na jeziku. Veliko denarja prispeva skupini in s tem pridobiva priljubljenost, čeprav družina živi v pomanjkanju. Stiki z ljudmi izven skupine so omejeni na najbolj nujna opravila in na pridobivanje novih članov, kar je prav tako zelo cenjeno. Samo bivanje v skupini je zdravilo za vse bolezni in mu vliva neskončno energije za dejavnosti, h katerim ga drugi člani spodbujajo. To je obdobje najvišje ekstaze, ko je vse videti rožnato in črna barva ne obstaja.

Toda kasneje v srednji fazi se začnejo pojavljati trenutki razočaranja, ko zanos pojenja. Ti trenutki postajajo vedno daljši in poglabljajo nezadovoljstvo. Odvisnik začne iskati olajšanje v bolj intenzivni praksi duhovnosti, da bi magično dosegel nekakšno razsvetljenje ali katarzo. Ko se to ne zgodi, poišče drugo odvisnost, da zastre nelagodje – pogosto je to najprej odvisnost od hrane, druženja, dela ali neke relativno neškodljive razvade, kasneje pa lahko postane celo odvisnost od alkohola, seksa in nasilja. Zavedati se začne, da se diskvalificira kot pripadnik skupine, zato poveča agresivnost duhovne prakse – osoren je do tistih, ki niso v skupini, strog do drugih pripadnikov, za svoja odstopanja pa išče razloge v samem »duhovnem« nauku. Zorno polje omeji na nauk skupine do te mere, da postane prepričan o njeni izjemnosti. Odvisnost od skupine postane tako velika, da brez nje ne more živeti; če bi odšel, bi verjetno zblaznel. Oditi torej ne more, z normami skupine pa se prav tako ne ujema več povsem – edina rešitev dileme je prikrivanje svojih hib (oziroma lastnosti, ki v skupini veljajo za hibe) in bežanje pred dejstvom, da ima udejanjanje duhovnega nauka napake.

POZNA FAZA
Obup postane tako velik, da odvisnik več ne more živeti z njim. Strupena vera ne prinaša želenih rezultatov, kar ga vodi v blodnje in zmedo. Ve, da ne ravna prav, vendar ne more spremeniti prepričanj, ki se jih je tako dolgo oklepal – namesto da bi spremenil srce, poskuša spremeniti vedenje. Ko se mu ruši svet vere, se jezi na vsakogar in vidi krivce povsod naokrog, le v sebi ne. Na koncu se prepričanja dokončno sesujejo in ga pustijo v stanju nemoči, ki se odraža na telesu kot izčrpanost, pomanjkanje teka, zdravstvene težave, na čustvih pa kot depresija, malodušnost in občutek ujetosti. V iskanju rešitve se zateče k drugim predmetom odvisnosti, kot so alkohol, mamila, spolnost in hrana. Izolira se od drugih ljudi, saj v njih vidi grožnjo. Čeprav je povsem na meji skupine, se jo boji zapustiti. Poročeni pari, zlasti tisti, ki so sklenili zvezo znotraj skupine, se znajdejo v krizi in se razidejo. Zadnja rešitev, ki preostane odvisniku, ko se mu vse podre, je, da odvrže odvisnost in se iskreno obrne k Bogu. Žal je takrat, ko končno opusti obrede, fanatično zagnanost in potrebo po popolnosti, prepozno – ne najde več volje, da bi poiskal dejanskega Boga, ki bi ozdravil njegovo ranjeno srce.

Booth  je opisal vzorce delavskih in uradniških družin, ki jih je prizadela verska odvisnost. Pri delavski družini, kjer je odvisnik mož, je on prevladujoč v družini.  Pogosto je besen in zlorablja svojo ženo in otroke. Lahko je zasvojen s spolnostjo. V javnosti se dela veselega, vendar daje vsem čutiti, da morajo biti ob njem previdni. Nima pravih prijateljev, vendar pa lahko dobimo iluzijo, da je normalen, ker se ob njem zbirajo podobni ljudje. Žena je nemočna in pasivna ob moževi avtoriteti. Sprva jo je privlačila njegova vernost, kasneje ji to postaja zastrašujoče. Zlorabe sebe in otrok nemočno prenaša in potlači občutke krivde in sramu s prenajedanjem ali tajno pije. Že kot otrok je bila vzgojena, da pač mora potrpeti. Je na robu čustvenega zloma.                                                                       Če je žena odvisna od vere, je na splošno polna jeze. Njena osebnost je toga, izredno kritična do drugih in nadzorujoča. Nikomur ne pusti ugovarjati ali celo razmišljati samostojno. Malo časa porabi ob  družinskih članih in z njimi govori zelo površno. Družina je v kaosu in konfliktih, žena pa svojo energijo porablja za nadaljnje zasvojitvene aktivnosti. V mladosti je doživela številne zlorabe. Družina ima nizek do srednji prihodek.

Uradniški družini verskih odvisnikov veliko pomeni mnenje drugih. Kažejo se kot popolna družina. Člani družine so si med seboj preblizu, so brez mej. Ljubezen je po meri premoženja. Ne vedo kako pokazati ljubezen skozi občutke in čustva. Otroci morajo odražati vrednote staršev kot znamenje ljubezni. Člani družine nimajo pravega krščanskega sočutja in ljubezni. Odvisen mož je perfekcionist in obseden s projekti in delom. Zrasel je  v disfunkcionalni družini in je v svojem bistvu krhek in negotov. Velikokrat ima probleme s težo. Družino potrjuje denar in prestiž. Dajejo velike vsote denarja za svojo cerkev. Če je odvisna žena je tudi zanjo materializem pogoj za uspeh. Poročit uspešnega moža je za njo merilo lastne uspešnosti. Skuša živeti skozi moža, ki ga nadzoruje in manipulira. Po navadi ima svojo kariero. Odrekanje spolnosti ji pomeni vir moči za njo. Ima zelo tog vrednostni sistem.

Otroci religioznih odvisnikov velikokrat prevzamejo določene vloge v disfunkcionalnih družinah. V svoji knjigi Še ena priložnost Sharon Wegschneider opredeljuje te vloge kot: junak – odgovoren otrok, grešni kozel ali upornik, klovn in  izgubljeni otrok. Te vloge lahko vidimo v katerekoli kombinaciji, ne glede na letnico  rojstva.  Iz teh vlog se potem otroci odločajo za poklice (npr. junak-vojaške službe, ženske v poučevanje, so poklicno uspešni; grešni kozel ali upornik  je obsojen na neuspeh-dovzetni za ekstremno fundamentalistične skupine, so občutljivi na igre za srečo ali trpijo za spolnimi odvisnostmi; izgubljeni otrok ima potrebo po varnosti, beži v zatočišča, nagnjeni so k prenajedanju, nekateri otroci  se v polnosti posvetijo samo Božji ljubezni in gredo v duhovne poklice; maskote-klovni za ličilom sreče skrivajo bolečino in iščejo vodenje zborov, so bralci beril… Oče Leo Booth ugotavlja, da otroci verskih odvisnikov rastejo v nefunkcionalnih družinah in nimajo občutka kaj je normalno življenje, zaradi zatiralskih pravil in togih črno-belih razmišljanj. So pod stalnim stresom in imajo občutek strahu, krivde in sramu. Počutijo se brez vrednosti v očeh Boga, zato imajo nizko samospoštovanje in jim je resnična duhovnost onemogočena. Ker je verska zasvojenost nepredvidljiva se ti otroci naučijo živeti  v zanikanju, laži in manipulaciji, da bi se izognili krivdi in sramu. Postanejo strogi sodniki, imajo željo biti dobri in jih je strah Boga. Imajo težave z zabavo in imajo spačeno predstavo o spolnosti in težave v intimi. Navajeni so na črno-belo razmišljanje in se bojijo vsakih sprememb. Ti otroci ne morejo odkriti Boga v svojem življenju, zato ga iščejo v ritualih. Ti otroci so se poučili, da so izbrani, posebni in se zaradi tega niso družili z drugimi. Ta vzgoja povzroča čustveno izolacijo in povzroča strah v intimnosti, zato so pogosto ti otroci izpostavljeni skritim odvisnostim: spolni, anoreksiji, bulimiji, igram na srečo. Odlikuje jih super zvestoba in lojalnost, ker so se naučili, da je nelojalnost greh. Prav tako poznajo manipulacije z odpuščanjem. Ti otroci so izgubili sposobnost mišljenja in vse odločitve so jim odveč. Razpeti so med togimi dogmatskimi razmišljanji in med realnim svetom.

Človek bi se vprašal, kako je mogoče, da celo inteligentni, razgledani ljudje podležejo vplivu strupene vere. Razlogi za izkrivljena razmišljanja  segajo v zgodnje otroštvo. Če so takrat kot otroci doživeli kakšno obliko zlorabe, si kot odrasli poiščejo nove »starše«, ki to zlorabo nadaljujejo. Ker otrok ni dobil občutka, da bi ga ljubili in skrbeli zanj, se počuti umazanega, krivega, ničvrednega; nima volje in moči, da bi si sam pomagal, zato ga lahko reši le čarobno očiščenje, ki ga nudi strupena vera. Skupine so privlačne tudi zato, ker posamezniku ponudijo občutek pripadnosti, ki ga še nikoli ni imel – ves čas se je počutil tujca, zdaj pa je končno našel sebi enake, s katerimi se lahko razume. Tu lahko izpolni vse fantazije, ki jih je nakopičil v svojem domišljijskem svetu in jih prej ni mogel deliti z drugimi. Iz ogromne knjižnice duhovnega znanja je mogoče izbrskati opravičilo za katerokoli dejanje in celo pomiriti slabo vest, če že privre na dan. Zato so problematične predvsem tiste skupnosti, ki zavoljo sledenja nekega nauka omejujejo duhovno rast posameznika.

Jasno je, da je zasvojenost z vero res zasvojenost. Ima podobne značilnosti in simptome kot druge odvisnosti in na podoben način uničuje posameznike in družine. Verska odvisnost je oblika vedenjske odvisnosti in  okrevanje je povsem mogoče. Oče Leo Booth je prilagodil 12 faz ozaveščanja in                            ozaveščanje prizadetega o zasvojenosti skozi šest stopenj: zaznavanje, stabilizacija, v zgodnji-srednji in zadnji poti in prenova prizadetega. Odvisniku je na začetku najtežje in se najbolj upira, trpi in žaluje. Pomembno je, da se ga za nekaj časa loči od starega okolja, da opravi dobro duhovno obnovo v terapevtskem centru ob usposobljenem strokovnjaku in ob ljubeči podporni skupini.

ZDRAVLJENJE VERSKE ODVISNOSTI: Izkušen strokovnjak, sočutna podporna skupina, varno okolje;

–          TELESNO PODROČJE: Zdrav način življenja z aktivnim športnim udejstvovanjem, uravnoteženo in zdravo prehranjevanje in ustrezen počitek.

–          VEDENJSKO PODROČJE: Soočanje odvisnika s strupenimi mislimi, filtriranje in nadomestitev le teh z bolj zdravimi mislimi, ki temeljijo na resnici. Ozaveščanje  se dogaja skozi šest stopenj: zaznavanje-najtežja faza, stabilizacija v zgodnji, srednji in pozni fazi in obnova odvisnika.

–          Soočanje odvisnika s strupenimi mislimi, filtriranje in nadomestitev le teh z bolj zdravimi mislimi, ki temeljijo na resnici. Ozaveščanje  se dogaja skozi šest stopenj: zaznavanje-najtežja faza, stabilizacija v zgodnji, srednji in pozni fazi in obnova odvisnika.

–          DUHOVNO PODROČJE: Verski odvisnik mora opraviti temeljito duhovno obnovo, kjer gre skozi proces iskanja Boga, preda svoje življenje Bogu in si pridobi zaupanje do Boga. Ko si pridobi zaupanje v Boga, lahko zaupa v sebe in v druge.  Nova vera zanj je pridobiti sposobnost za učenje  ljubiti in biti ljubljen.

Potreba po Bogu, po presežnem, po brezpogojni ljubezni je pomemben del človeškega doživljanja sebe, drugih in sveta. Človek hrepeni po zapolnitvi svoje ranjenosti, da bi bil ljubljen in ljubil. Duhovnost je proces, kjer se skozi religiozne rituale spodbuja graditi odnos z Bogom in s ljudmi. V procesu duhovne rasti in zorenja, se spoznava svoje mesto v svetu in odrešenjskem načrtu. Negovanje duhovnosti in religioznih ritualov je usmerjeno k rasti v ljubezni, da postajamo bolj ljubeča oseba.

Negovanje pristne duhovnosti ima vselej dobre učinke na človekovo življenje. Ob različnih življenjskih preizkušnjah lahko duhovnost predstavlja pomemben vir pomoči pri osebnosti rasti, da se človek oblikuje kot zrela, ljubeča in  odgovorna osebnost.

Viri:

–          Zelbe, C. T. (2002). Religius Addiction: Obsession with Spirituality. Pastoral Psichology, Vol 50, No 4, March 2002: 291 – 315.

–          Vanderheyden A., P. (1999). Religius Addiction: The Subtle Destruction of the Soul, Pastoral Psichology, Vol 47, No 4, 1999: 293 – 301.

Pripravil:

Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt