Izgube imajo pomembno mesto v družinski
dinamiki in pri medsebojni povezanosti. Ob spočetju otrok vstopa v življenje,
hkrati pa vstopa tudi v skrivnost umiranja in v večnost. Frama Walsh ugotavlja,
da je soočenje s boleznijo in smrtjo ena najtežjih nalog za družino in
pogostokrat v sistemu ni opravljena. Ignoranca bližnjega s težko boleznijo
in  neizžalovane  smrti lahko izzvenijo kot simptomi pri odraščajočih
vnukih, kot depresija pri enem od staršev ali kot kakšna druga motnja.

Z različnimi spremembami se družina
sooča skozi življenjske cikle. Smrt ali druga velika sprememba predstavlja
velik izziv za celotni sistem in za posameznika. Izguba je v temelju vidik
življenja in prinaša potenciale rasti, zbližanja in razvoja. Lahko pa
predstavlja rušilno zapuščino disfunkcionalnega vzorca. Izguba ni ločen dogodek
– to se je zgodilo in zdaj je konec, ampak je to proces. Izguba oz. velika
sprememba reorganizira  celotni sistem in posameznike v sistemu, vpliva
na  medsebojne odnose, vključuje izgubo sanj in pričakovanj 
ter  spremeni načrtovanje prihodnosti. Novejše pomembne klinične raziskave
sta opravljala predvsem Murray Bowen in Paul Norman. Temeljen mejnik o izgubah
predstavljajo ideje  in dela od Monice McGoldick in Frome Walsh.

Izguba pomeni za celotno družino
travmatični dogodek. Smrt najbližjega povzroči človeku hudo bolečino, ki jo
človeška psiha le  stežka zmore predelati. Saj ob izgubi doživlja, da nas
je zapustil nekdo, ki nam je blizu in del nas, za  katerega smo upali, da
bo za vedno ostal z nami. Proces žalovanja in potek poslavljanja od umrlega, je
odvisen od tega ali nas je zapustil oče, mama, partner, otrok ali kakšen drugi
pomemben bližnji. Na proces žalovanja vpliva tudi vzrok smrti našega, saj je
hitra in nenadna smrt za nas bolj boleča in zahteva kompleksnejše žalovanje,
kot pa izguba bližnjega po daljši bolezni. Vsaka izguba pomeni presenečenje za
nas in pomembno je, da ob izgubah najdražjih gremo skozi vse faze žalovanja, da
se od preminulega poslovimo in si zopet lahko začnemo na novo urejati
življenje.  Cvetek navaja, da je travma del življenja običajnih ljudi
povsod po svetu. Lahko povzroči preoblikovanje osebnosti, prepričanj,
duhovnosti ter razumevanje smisla in pomena življenja, spremeni potek
posameznikovega življenja in povzroči celo večgeneracijske posledice (Cvetek
2009, 13).

Pristopi k izgubam in velikim spremembam
vključujejo krizne dogodke in upoštevajo  njihove posledice  na
prihodnost. Žalovanje je proces v vključevanju časa – preteklosti, sedanjosti
in prihodnosti. Brez zaključenega in predelanega celotnega procesa žalovanja
ostanemo v enem ali v drugem aspektu časa.  Pri izgubah najbližjih najprej
človeška psiha zanika izgubo in še ne začuti bolečine v polnosti, ker se sooča
s preveliko bolečino in še vedno pričakuje, da izguba ni dokončna. Po nekaj
dneh zanikanja, ki je človeku omililo bolečino, nastopi zavedanje dokončne
izgube in ob tem nekaj mesecev čutimo globoko žalost. Poslednja faza žalovanja
je občutenje jeze in besa, ker nas je zapustil nekdo, ki bi moral biti za vedno
z nami. Skozi vse faze žalovanja ob izgubi je prisoten občutek krivde, ki je
povsem normalen, npr. da nismo dovolj naredili za bližnjega. Če je občutenje
krivde premočan pa lahko prepreči, da bi se posamezne faze žalovanja sploh
začele, oziroma povzroči, da se žalovanje  zavleče v neskončnost in
neizžalovane izgube se lahko pokažejo kot simptomi pri katerem od družinskih
članov v družini.

Primeri pomembnih izgub, ki nas lahko
prizadenejo:

  1. Smrt (vključuje mrtvorojene, splavljene, splave);
  2. Domnevne smrti (pogrešane osebe,…);
  3. Zakonske ločitve;
  4. Zmanjšana funkcionalnost družinskih članov (kronična
    bolezen,invalidnost, duševna bolezen);
  5. Rojstvo invalidnega otroka;
  6. Izguba službe;
  7. Izguba doma;
  8. Emocionalna neodzivnost med družinskimi člani;
  9. “Pozitivni” dogodki v družini: poroka, rojstvo otroka, upokojitev.

Družinske naloge in odgovori ob izgubah:

1. Priznanje izgube pri vseh članih:odprta
komunikacija o tem, pojasniti informacije o izgubi, občutja je dovoljeno
izraziti;

2. Skupna izkušnja žalovanja(preoblikovana
in povezana):skupni spomini, obisk grobov, vključitev preteklosti
v prihodnost, obredi ob žalovanju;

3. Reorganizacija družinskega sistema:obnova
emocionalnega ravnotežja (sprememba smisla, vlog in hirarhije), strukturne
spremembe v nalogah, odgovornostih in pravilih;

4. Reinvestiranje vsakega člana v novih
vezeh in aktivnostih– preusmeritev v prihodnost, ustvarjalnost in
v čustveno energijo.

Če družina ni sposobna v celoti
izpeljati teh štirih korakov, družinski sistem postane disfunkcionalen in vezi
so izkrivljene. Družinski terapevti ciljno delamo s družinami, katere je
prizadela  nedavna izguba ali jih še travmatizira nerazrešena –
neizžalovana izguba. Pogovor o  travmatičnem dogodku, kjer se  skozi
proces terapije  empatično posluša prizadetega in se ga rešuje krivde. Ko
prizadeti v polnosti lahko pride v stik s svojimi čutenji, jih lahko izrazi in
naslovi. Dopolnitev manjkajoče faze žalovanja prinese olajšanje in omogoči
žalujoči osebi, da se lažje poslovi od bolečih čutenj, da se poslovi od izgube
in tako lahko svobodno zaživi v sedanjosti.

Viri:

–         McGoldrick, M., D. Boundy, (1995).The legacy of unresolved loss, New  Jersey, Family Institute of New Jersey.

–         Cvetek R.(2009), Bolečina preteklosti, Celjska Mohorjeva družba.

–         Gostečnik C. (2009), Me imata kaj rada, Frančiškanski družinski center.

–         Gostečnik C. (1999), Srečal sem svojo družino, Frančiškanski družinski center.

–         Walsh, F. (2007). Traumatic loss and major disasters: Strengthening family and community resilience.

           Family Process.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Dodaj odgovor