Pomoč otroku pri težavah v šoli

Otrok je največji zaklad družine in za celotno
človeštvo. Zato je starš, pedagog in vsak, ki dela s otrokom postavljen pred
lepo, a odgovorno nalogo. Šola je prostor, kjer otrok preživi veliko časa,
splete mnogo vezi, doživi veliko radosti, poteši svojo vedoželjnost in si lahko
zadovolji številne potrebe, npr. po pripadnosti, povezanosti, pomembnosti,
izzivu, moči, umiku, zaščiti itd. Z zadovoljevanjem svojih potreb si gradi
svojo samopodobo in pridobiva samozavest. Šola ima pomemben vpliv na razvoj
otroka in ob različnih izzivih se ponujajo priložnosti, da  zori in se
razvija tudi celotna družina.  Pomembno je, da se starša zanimata za
otroka, sta v stiku s tem, kako se počuti in da opazita, kaj se mu dogaja v
šoli.  Važno je zavedanje otroka, da sta mu starša  na razpolago in
da se lahko vedno obrne nanju, ko ju potrebuje. S tem otrok dobi občutek, da so
starši zanj zanimajo, da so starši in učitelji zavezniki, ki vsi delajo v
njegovo dobro in da med njimi veje zaupanje in medsebojno spoštovanje. Ko
starša vzpostavljata stik z otrokom,  s tem otrok  pridobi občutek,
da je ljubljen in vreden ljubezni. Gostečnik navaja, da je bistvo starševstva v
brezpogojni ljubezni, ki jo moreta nuditi starša svojim otrokom, saj je to
zares njuna prava sreča. Starša sta vedno znova poklicana, da najprej otroka
sprejmeta v njegovih potrebah ter se pri tem zavedata, da sta onadva tista, ki
se v polnosti uresničujeta šele tedaj, ko se posvečata svojim otrokom. Tu lahko
celo z gotovostjo trdimo, da potreba starševstva oz. njuno starševstvo narekuje,
da otroku poklonita najboljše sebe, saj ju šele to osrečuje. Razumevanje in
sočutje do otroka je torej bistveno (Gostečnik 2009, 8). Ščuka navaja, da
osebnost oblikujejo spoznanja, ne pa strokovna znanja. Spodbujanje razvoja
osebnosti pomeni medsebojno povezovanje telesnih, čustvenih, miselnih,
razumskih, estetskih, etičnih, družbenih in drugih dejavnikov v celoto. Le s
tako široko zastavljenim programom lahko šolar razvije samospoštovanje, ki je
osrednja značilnost človekovega dostojanstva in njegova neodtujljiva pravica.
Moralna dolžnost vseh odraslih, ki spremljajo rast in razvoj šolarjev je
predvsem spodbujanje razvoja osebnosti, posredovanje novih znanj pa je na
drugem mestu. Če je šolar ozaveščen, potem prepoznava bistvo dogajanja in je za
delo bolj motiviran. Z vzpostavljanjem stika s seboj sproti miselno predela
lastne čustvene odzive. Z ustvarjalnim mišljenjem lažje obvladuje dogajanja, v
katera se vpleta v življenju. Z dograjevanjem samozaupanja in samozavesti
izboljša lastno samospoštovanje. Z razvijanjem lastne osebnosti šolar daje
smisel svojemu delovanju in življenju (Ščuka 2007, 14). Torej smo drug drugemu
dar,  ki si lahko medsebojno zadovoljujemo potrebe po povezanosti in
pripadnosti v trajnih odnosih, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju ter
ljubezni.

Šola pa je tudi prostor, kjer se otrok velikokrat
srečuje z različnimi ovirami in težavami. O svoji stiski nam  mlajši
otroci spregovorijo tako, da nam jih običajno pokažejo v obliki telesnih motenj
(močenje postelje, uhajanje blata, jecljanje, sesanje palca, fizično umikanje,
grizenje nohtov, oklepanje, hiperaktivnost, pogoste okužbe, bolečine v trebuhu,
bruhanje, …). Pri starejših otrocih se težave pogosteje razkrivajo na vedenjski
ali na čustveni ravni (strah pred šolo, prestopništvo, izbruhi jeze,
ustrahovanje, domišljavost, uhajanje od doma, poskušati ves čas ugajati, učne
težave, sramežljivost, plahost, čustvena odmaknjenost, pogost jok, apatija,
obupanost,…).

Nevro znanstvene raziskave dokazujejo, da se preko
devetdeset odstotkov možganov človeka izoblikuje po rojstvu v otroški dobi.
Zato je tako pomembna dobra interakcija starša z otrokom in starša z učitelji.
Čustvene izkušnje s starši, pomembnimi bližnjimi in okoljem, ima neposredni
vpliv na razvoj otrokovih možganov in tvorbi sinaps v njih. Ko otrok, ki še ne
ni vešč komunikacijskih veščin, na primitiven način staršu pokaže kako se
počuti, starš prepozna kar mu otrok sporoča in za to najde ustrezne besede. S
tem starš otroku pomaga obvladati impulze in težka čutenja. Regulacija čutenj
spodbudi tvorbo novih povezav v možganih, ki omogočajo razmišljanje o občutkih
in to spodbuja bolj sufisticirano obvladovanje stresnih okoliščin.
Nevro-znanstveniki dokazujejo tudi, da so razvijajoči se možgani otroka zelo
dovzetni za stres in da pri ljudeh, pri katerih se niso dovolj razvili sistemi
za obvladovanje stresa, se na stres pretirano odzivajo in imajo večje možnosti
za razvoj telesnih in mentalnih bolezni ter motenj (tesnoba, depresija, panični
napadi, telesni simptomi, čustvena neodzivnost, pomanjkanje motivacije in
zaupanja vase, slaba samopodoba,…).

Sigel in Hartzell ugotavljata, da starši želimo imeti
ljubeče, trajne in pomembne odnose z otrokom. Razumevanje vloge čustev pri
medsebojnih povezavah nam lahko pomaga. Z izmenjavo čustev  gradimo
pomembne povezave z drugimi.  Sposobnost spoštljivega deljenja naših
čustev in empatično razumevanje čustev naših otrok, določa podlago
življenjskih odnosov z našimi otroki. Čustvene oblike naše notranje in naše
medosebne izkušnje izpolnijo  naše možgane z občutkom o tem, kaj je
smisel. Ko se zavedamo naših  čustev in smo sposobni, da jih delimo
z drugimi, je obogateno naše vsakdanje življenje, ker se z izmenjavo čustev
poglobijo naše povezave z drugimi.

Drugi dejavnik, ki je odgovoren za ustvarjanje povezanosti
s drugim, so  zrcalni  nevroni. Zrcalni nevroni so novo odkritje, ki
se direktno povezujejo od zaznavanja k dejanjem. Ta sistem zrcalnih nevronov
je  lahko podlaga za to, kako en um začuti psihično stanje drugega znotraj
sebe. Zrcalni nevroni so v različnih delih možganov in imajo funkcijo za
povezavo motoričnih  dejanj z zaznavanjem. Na primer, določeni nevroni se
bodo sprožili, če nekdo gleda namerno dejanje nekoga drugega. Ti nevroni se ne
sprožijo v odzivu na vsako  dejanje druge osebe. Obnašanje mora v ozadju
imeti namen. Mahanje z rokami naključno pred predmetom ne aktivira zrcalnih
nevronov. Izvajanje določene aktivnosti z namenom pa aktivira te nevrone. Na ta
način zrcalni nevroni možganov kažejo, da so možgani sposobni odkriti namen
druge osebe. Tu je dokaz, za možno predčasno  imitacijo in učenje,
ter  za ustvarjanje vida uma, zmožnost ustvarjati podobo  notranjega
stanja uma druge osebe. Zrcalni nevroni lahko povezujejo  dojemanje
čustvenih izrazov z oblikovanjem teh stanj znotraj opazovalca. Na ta način, ko
zaznamo čustva druge osebe se avtomatsko nezavedno čustveno  stanje
ustvari  pri nas. Na primer, lahko začnemo jokati, ko vidimo nekoga
drugega, da joče. Mi se naučimo čutenj, tako, da sebe postavimo v vlogo druge
osebe ter vemo kako se drugi počutijo, na podlagi tega, kako se naše telo in um
odzivata. Preverimo čustveno stanje pri nas, da bi tako prepoznali stanje uma
druge osebe. To je osnova za empatijo. V središču  čutenj  je
izkustvo empatične čustvene komunikacije. En um postane prepleten z drugim
preko izmenjave visokega vala energije, ki ga predstavljajo naša primarna
čutenja. Kadar otroci čutijo pozitivne občutke, kot  so trenutki veselja
in občutka, da stvari obvladajo, lahko starši z njimi delijo ta čustvena stanja
in se navdušeno odzivajo in dopolnjujejo ta čustvena stanja s svojimi otroci.
Prav tako, ko otroci čutijo negativne ali neprijetni občutke, kot na primer v
trenutkih razočaranje ali poškodovanja, lahko starši izkažejo sočutje do
otrokovih čustev in jim ponudijo pomirjujočo prisotnost, ki jim omogoča, da se
počutijo udobno. Ti trenutki čustvenega združenja omogočajo otroku, da se
začuti začuten, da otrok začuti, da obstaja znotraj uma starša.  Če otroci
izkusijo ustrezno povezavo s strani odzivnega odraslega, se počutijo dobro, ker
so dobili ustrezen odziv in zrcaljenje na njihova čustva.

Življenje si bogatimo na ta način, da si pripovedujemo
različne dogodke in jih čustveno ovrednotimo. S tem, ko se poveže dogodek in
čustvena vsebina,  to pomaga, da se razume kaj se dogaja in to pripomore k
razvoju v odzivne in uvidevne ljudi. Brez ustreznega čustvenega sprejemanja
ljubečega odraslega, doživi otrok lahko stisko, žalost ali sram, ki ga
zaznamuje skozi celo življenje. Če ima pomemben odrasel jasno sliko o svojem
življenju, s tem lahko pomaga svojim otrokom, da si osmislijo lastno življenje
ter oblikujejo dobro samopodobo in razvijajo odnose z drugimi.

Kot smo že prej povedali, se povezujemo preko zgodb,
ki si jih pripovedujemo. Ko razmišljaš o svoji življenjski zgodbi na ta način
lahko poglabljaš samorazumevanje in sposobnost vključevanja čustev v
vsakodnevno življenje. Začneš dajati veljavo čustvom v spoznavnem procesu. In
kakor se v tem procesu spreminja tvoj um, tvoje razmišljanje, tako lahko
opaziš, da se spreminja tudi tvoj odnos z otrokom, se poveča občutljivost do
svojega otroka. Tvoje izkušnje (doživljanje) oblikujejo um, kakor tudi um
oblikuje tvoje doživljanje. Gre za vzajemni odnos. Izkušnje oblikujejo zavest
tako kot mind shapes experience. zavest oblikuje izkušnje.

Siegel in Hartzela ugotavljata, da v procesu lastnega spoznavanja tako eksplicitno znanje
kakor implicitni spomin krojita naš pogled na to kdo smo in tako urejata kakšna
je naša interakcija, medsebojno vplivanje, do sveta. To, da si vzamemo čas za
razmislek o naših medsebojnih odnosih in o notranjem doživljanju sebe, nam
lahko enable us to grow by a deeper self-knowledge and awareness.pomaga, da
poglabljamo poznavanje in zavedanje sebe.The take-home message Sporočilo, ki ga
velja upoštevati je, da lahko postanemo aktivni avtorji lastne avtobiografije
in s tem spoznanjem lahko thereby help our children learn to become active
shapers of the ways they percei pomagamo našim otrokom, da se naučijo kako se
dojemati  in postati aktivni oblikovalec svojega življenja.

Starši stremimo k temu, da bi bil naš otrok srečen in
uspešen, srečni smo, ko gre našemu otroku dobro, ko ga učitelj pohvali, da je
odgovoren in vedoželjen učenec, ki dobro sodeluje s sošolci in učitelji
ter  ima veliko prijateljev. V stisko pa nas spravlja ugotovitev, da naš
otrok v šoli ni uspešen, da ima težave pri navezovanju stikov, da ima učne in
vedenjske težave. Ob tem lahko doživimo strah, nemoč, obup, žalost, jezo,
nezaupanje…To so zelo močna čutenja, ki jih doživlja naš otrok ob določeni težavi
in jih je tudi odraslim velikokrat težko obvladati in regulirati. Zelo pomembno
je,  da ima otrok starša, ki vzdržita s temi čutenji in mu jih kot
odgovorna starša pomagata regulirati. Reakcije staršev so lahko zelo različne.
Starši lahko začnejo kriviti in si očitati, da so otroka slabo pripravili na
življenje, da mu niso dovolj pomagali ali da si zanj niso vzeli dovolj časa, da
so ga preveč razvadili, ali pa da so z napačno vzgojo zadušili otrokovo
ustvarjalnost. Velikokrat se krivca za neuspeh otroka išče v učitelju,
ravnatelju ali šoli in se razmišlja o prepisu otroka na drugo šolo. Krivda se
lahko pripiše tudi slabemu šolskemu sistemu in posledično starši razmišljajo o
šolanju otroka na domu. Lahko pa starši otroka naredijo za grešnega kozla, lenuha,
razvajenca in ga še z nenehnimi kritikami spravljajo v še večjo stisko. Vse te
reakcije navadno ne pomagajo otroku, ki s svojim vedenjem išče starša, ki ga bo
začutil v njegovi stiski, osamljenosti, nemoči, obupu, nezaupanju, strahu ter
mu pomagal. Le starš oz. odrasli, ki lahko prepozna otrokova čutenja in jih v
sebi predela, bo zmogel zdržati z otrokom in ga s svojo mirnostjo umiril, se z
njim pogovoril in skupaj z njim poiskal najboljšo rešitev. To pa je težko, ker
otrokova čutenja, v staršu prebujajo njegova lastna nepredelana čutenja, ki se
jim je že od malega skušal izogniti in ko se vnovič sreča z njimi vedno znova
podoživlja staro grozo.

Največje darilo zase, za partnerja in za otroka je, da
je starš iskren do sebe in si prizna vsa čutenja, ki mu jih ta dogodek oz.
otrok prebuja. Saj v svojem otroku lahko vidimo odsev naših lastnih stisk, ki
se nam sicer porajajo v drugačnih okoliščinah in odnosih in se jih spretno
izogibamo, ob tem pa čutenja potlačimo. Zato je  tako boleče in težko
zdržati z otrokovo stisko, ki nam jo sporoča skozi dejanja, za katere še nima
besed in funkcionalnih rešitev. Te besede in rešitve pa išče pri staršu, ki pa
ga lahko sliši le, če tvega in iskreno ozavestiti svoje odnose do sojih
staršev, otroških potreb in razočaranj, partnerja, sodelavcev, staršev,
prijateljev, šefa, si upa priznati katere stiske je čutil, kaj je čutil in kako
je reagiral. Za empatičen odziv je zelo dobrodošlo, če se starš uspe postaviti
v otrokovo kožo in se spomniti, kako se je on kot otrok počutil v podobnih
situacijah in kaj je takrat pogrešal. Sedaj življenje ponudi priložnost v
obliki otrokove stiske, da kot odrasel pomaga v sebi ozavestiti kaj takrat ni
smel čutiti in izraziti, kako je ob teh čutenjih reagiral, kako se je kot otrok
počutil in kaj je vedno pogrešal.

Monica McGoldrick ugotavlja, da kdor se ne spominja
svoje preteklosti, jo mora ponavljati. Danes kot odgovoren odrasel, ki je
predelal svojo preteklost, lahko tega otroka začuti, sliši, ga reši krivde, mu
da ljubezen, priznanje in to kar sam v podobnih okoliščinah sam ni nikoli
dobil. Ko starš v sebi to ozavesti in predela v odraslem odnosu (s partnerjem,
prijateljem, terapevtom), lahko odreagira drugače na otrokovo stisko, kot
odrasel, in otroku nudi ustrezno oporo v različnih oblikah ljubezni: v obliki
spodbude, podpore, motivacije, zaupanja, vztrajanja, lastnega zgleda,
postavljanja mej, spoštovanja. Starši velikokrat te jezike ljubezni razumemo in
interpretiramo napačno npr., mislimo: če imamo otroka radi, mu moramo vse
nuditi, delati namesto njega, ga čuvati pred napori ter ga zaščititi pred
težavami, napori in trpljenjem. S tem ravnanjem škodimo otroku in ga vzgajamo v
nesamostojno, neodgovorno in nezrelo osebnost, ki ne najde poti do sebe in ni
vešč odgovarjati na izzive v življenju. V težavah se zateka v različne
bližnjice, ki vodijo v omame in zasvojenosti.

Jeziki ljubezni se pričnejo z lastnim vzgledom,
spoštovanjem in dopuščanjem otrokove drugačnosti,  postavljanjem mej,
podporo in zaupanjem vanj (da od otroka ne zahtevamo ne več in ne manj od tega
kar zmore), da opravljamo skupaj s otrokom  vsakdanja opravila (ne pa sami
za njega), ga podpiramo v njegovih odločitvah in pustimo, da sam nosi posledice
zanje, da mu predstavimo vrednote, ki so nam pomembne kot zgled, ki ga bodo v
odraslosti lahko bogatile. Ko z mentalno higieno odgovorno delamo na sebi in na
izboljšanju partnerskega/ zakonskega odnosa, z ozaveščanjem lastne zgodovine,
iščemo stik s sabo, svojimi čutenji in potrebami ter dopuščamo možnost odprte
komunikacije. Svoje stiske lahko predelujemo v varnih odraslih odnosih, kjer se
lahko to ozavešča in dobi možnost pogleda na dano situacijo iz druge
perspektive. S spoznavanjem svoje resničnosti stopamo po poti, ki vodi do
resnice o nas in o svetu. Le resnica je tista, ki osvobaja. A da lahko izrazimo
resnico, je potrebno varna in zaupna oseba, ki je pripravljena prisluhniti ter
kot zrcalo omogoča, da se lahko otrok v njem vidi in to je mama, oče. V varnem
družinskem okolju odnose zaznavamo kot pristan varnosti in zavetja, jih gradimo
in nam je v medsebojnih stikih lepo.

Ko se v šoli pojavijo težave je pomembno zavedanje, da so težave otroka v veliki meri povezane z njegovo samopodobo. Najbolj mu pomagamo s tem, da si za otroka vzamemo čas in mu prisluhnemo z zavedanjem, da je nastala situacija le način, skozi katerega nam otrok sporoča, da je v stiski. Takšna interpretacija pomaga, da ne krivimo sebe, otroka, drugih za nastalo situacijo. Po iskrenem pogovoru z otrokom se spoštljivo pogovorimo z učiteljem o nastali situaciji, izrazimo svoje občutke in vzroke zanje ter želje oz. svoje predloge. Najbolj bistveno je ozavestiti, da je učitelj naš zaveznik, ki si tudi prizadeva, da bi otroku pomagal in skupaj z njim bomo našli najustreznejšo rešitev brez zvračanja krivde in smešenja. V starševski praksi se to kaže kot  spremljanje otroka, biti z njim in mu pomagati regulirati težka čutenja ter ga navajati na pomembnost načrtovanja sprotnega in rednega učenja in ostalih dnevnih aktivnosti, predstaviti mu načine sprostitve in ga povabiti k aktivnostim zdravega življenjskega sloga, ga potrditi v izbranih hobijih, se zanj zanimati, ga vključiti v vsakodnevne družinske aktivnosti in mu omogočiti možnost odgovornega odločanja ob različnih njegovi starosti primernih okoliščinah  itd. V dobi otrokovega zorenja ne smemo prezreti pomembnosti graditve zdravih odnosov (doma, v šoli, prijatelji, znanci itd), ki so za življenje še bistveno pomembnejši kot le golo šolsko znanje in ocene. K tem spoznanjem mu lahko pomagajo starši, učitelji in pomembni odrasli v otrokovem življenju. Življenje ponuja različne  priložnosti v šoli in izven šole, da najde otrok v sebi zakopane bisere in ob različnih dejavnostih razvija in dograjuje svojo osebnost (hobiji, krožki, interesne dejavnost). Pomembni odrasli so le usmerjevalci, da vidi priložnost za osebnostno rast, odkrivanje sebe in oblikovanje svojega življenjskega sloga. Ob tem mu je potrebno pomagati, da sam odkriva svojo življenjsko pot in prevzema odgovornost zase. Spodbujamo ga da, bo pristen in to kar je, ne glede na mnenja in želje drugih. Tako bo otrok lahko izoblikoval odgovorno osebnost, čutil, da je vreden ljubezen sprejemati in jo tudi sposoben dajati, ob tem pa ohraniti sebe.  Ko se zavemo, da smo drug drugemu dar, si lahko medsebojno zadovoljujemo potrebe po povezanosti in pripadnosti v trajnih odnosih, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju ter ljubezni.

Viri:

–         Gostečnik C. (2009). Me imata kaj rada, Frančiškanski družinski center.

–         Gostečnik C.(2000). Biti mladostnikom starši, Frančiškanski družinski center.

–         Ščuka V. (2007). Šolar na poti do sebe, Didakta.

–          Daniel JSiegelM.Hartzell, 2004,Parenting From the Inside Out: How A Deeper

           Self-Understanding Can Help You Raise Childern Who Thrive, Publisher: Tarcher; Reprint edition.

–         Sunderland M. (2010): Znanost o vzgoji, Didakta.

–         Žerdin T. (1991): Težavice, težave, učne motnje, Pomurska založba.

–         Svetina J. in  Kos A.(1971): Nemirni učenec, Mladinska knjiga.

–         Kiriacou C. (1997): Vse učiteljeve spretnosti, Regionalni izobraževalni Center
Radovljica.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Dodaj odgovor