Psihoterapija prinaša priložnost, kjer se skozi psihoterapevtski proces preoblikujejo boleči odnosi in začnejo prinašati vir sreče in zadovoljstva. Psihoterapija je terapevtski proces, kjer se v varnem odnosu predelujejo boleči spomini in nerazrešene čustvene vsebine, ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju. Preko pogovorov se z besedami izrazi stiska in čutenje, spoznavajo in globinsko preoblikujejo se boleči spomini in nerazrešene čustvene vsebine, ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju.

Ljubezen je sila, ki daje posamezniku ter odnosu moč razvoja in rasti. Po romantični zaljubljenosti sledi streznitev in takrat se partnerja pričneta srečevati v realnosti, ki je velikokrat drugačna od romantičnih predstav zaljubljenosti. Tu se pojavljajo večja nesoglasja, razočaranja, bolečine, ki močno spominjajo na sence iz preteklosti. Spet se pojavi dvom ali bom tokrat slišan in sprejet ali pa spet prezrt in na novo ranjen.

Odločitev za odnos, tveganje in sprejemanje drugega kot ranjenega in nepopolnega, pripravljenost podaritve svojih najglobjih čutenj, empatično poslušanje partnerja, je proces, ki se nikoli ne zaključi. Partner je lahko ogledalo, v katerem lahko odkrivam sebe, če je v odnosu dovolj varnosti in sprejetosti. Sprejemanje in podarjanje je proces ljubezni, ko partnerja s sabo osrečujeta drug drugega in postane odnos vrelec ljubezni. Iz tega vrelca se napaja vsak posameznik in celotna družina. Ljubezen lahko v polnosti doživimo le v odnosu in postati oče, mama, pomeni postati odgovoren ter biti pripravljen sprejeti in dajati ljubezen.

Pomembno si je postaviti vizijo in prioritete v življenju. V praksi se potrjuje, da vedno, ko damo odnose na prvo mesto, vse pride na pravo mesto.

Intimnost je vrh ljubezni,  ki se kaže kot niz posameznih čustev, mišljenja in pričakovanj, ki skupaj ustvarijo komunikacijo, sprejemanje in oporo med partnerjema. K intimnosti strmi razvoj odnosa in pomeni sposobnost odnosa, da vključuje pravo ranljivost obeh partnerjev. Posameznikove primarne izkušnje in vzorec navezanosti v najzgodnejšem obdobju pomembno zaznamuje posameznika in njegovo sposobnost za rast v odnosu.

Problemi v medsebojnih odnosih nastanejo zaradi psihičnih obramb posameznika, ki temeljijo na boleči preteklosti posameznika.

Družina je osnovni komunikacijski okvir, v katerem se odvijajo odnosi med posameznimi družinskimi člani. Vsak posameznik je del družinskega sistema in sprememba v enem podsistemu vedno povzroči spremembo pri vseh članih in v celotnem sistemu. V družinskem sistemu se med posameznimi podsistemi  pretakajo informacije in energija po komunikacijskih poteh.

Na razvoj posameznika vplivajo njegovi notranjepsihični objekti družine, medosebni odnosi med podsistemoma staršev in varna oziroma nevarna navezanost, ki se je vzpostavila v navezavi otrok – starš. Otrok izoblikuje svoj jaz na osnovi izgradnje osebnega odnosa do teh stvari, značilnosti in potez.  Mati in oče najbolj vplivata na razvoj otrokove identitete in je važno, da sta oba čustveno in fizično prisotna in odigrata svoji vlogi. Oče opremi otroka z iniciativo, mu daje varnost in trdnost, mati pa mu daje občutek pripadnosti, lojalnosti in zaveze. Pomembno je, da sta starša odzivna, da otroka ne prezreta ter mu pomagata, da lahko odkriva in gradi svoj jaz v družini. Če pa starša otroka prezreta, začne otrok igrati vlogo, ki mu jo dodeli sistem in je preplavljen s tujimi čutenji, da posledično izgubi stik s svojimi čutenji.

Starševstvo je trajna vez za razliko od partnerske zveze, ki v veliko premerih ni nujno trajna zveza. Ameriški psiholog Gottman trdi, da se približno 50% prvih in 60% drugo sklenjenih zakonov razveže. S podobnimi številkami se srečujemo tudi pri nas.

Partnerja običajno prideta na psihoterapijo, ker se pojavijo velike medsebojne težave, doživljata osebno stisko, ki jo medsebojno ne moreta predelati, kar lahko vodi v krizo odnosa. Partnerja globo prizadevata drug drugega in si ustvarita bolečo strukturo, v kateri vedno težje živita. To strukturo, v kateri živita, popolnoma prepojita s svojimi obrambnimi mehanizmi, ki jih globoko v odnosu narekuje strah, obup, sram, žalost, prezir in gnus. Oba poznata strah, praznino in oba sta močno povezana na občutku osamljenosti. Ta čutenja kažejo na nezadovoljeno potrebo po ljubljenosti, pohvali, potrditvi v njuni preteklosti in  predstavljajo ovire tudi v konstruktivnem izražanju ljubezni v njunem odnosu.

Na psihoterapiji se lahko, preko teh bolečih vsebin, ki hrepenijo po odrešitvi v njunem odnosu, ustvari nova priložnost, da si dovolita postati medsebojno ranljiva, uzreta potrebe drug drugega in drug z drugim o tem pričneta komunicirat. Psihoterapevt skozi cikle terapij išče boleče in nepredelane spomine preko vseh treh sistemov: sistemskega, medosebnega in intrapsihičnega. Z naslavljanjem njunih intrapsihičnih svetov in zatrtih čutenj psihoterapevt odkriva kje je izvor patologije. Na osnovi starih modelov mišljenja bo psihoterapevt skušal iskati nove vidike empatičnega odzivanja in asertivne komunikacije.

Ugajati drugim, živeti v preteklosti ali prihodnosti, skrbeti in hiteti nam lahko povzroči, da prezremo sebe in lahko se zgodi, da preprečujemo  življenju, da nam podeli svoj dar svobode in ljubezni. Zaljubljenost je le spodbuda, da si drug drugemu obljubita zvestobo, ljubezen pa je dar, ki jima omogoča, da to obljubo izpolnita.

Psihoterapija je proces, ki pomaga, da se v varnem odnosu lahko vsak globje začuti in  medsebojno poveže ter zaživi v medsebojni ljubezni, ki drug drugemu omogoča razvoj in rast.

 

Napisal: Klemen Vodovnik, zakonski in družinski terapevt

 

Literatura:

Gostečnik, C. 2007. Relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.                               

Gostečnik, C. 2010. Neprodorna skrivnost intime. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.                              

Kompan-Erzar, K. 2006. Ljubezen umije spomin. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.